22,  Literarni natečaj

Zmagovalne kratke zgodbe natečaja 2018

Zgodba v slovenščini

Glavne nagrade

1. Jutranja kava – Nina Kremžar

Dragi Matej ti skuham ali bi mogoče “Kavo?” ga vprašam.
Nerazumljivo zakolne zamrmra, strmi v mizo in praske, ki so jih nekoč naredili moji nohti, ko me je za lase vlekel v spalnico drobtine kruha razmetane po svetlem lesu. Z dlanjo si gre skozi razmršene lase. Vem, da se ga je včeraj spet natolkel napil ga služba utruja.
Nejevoljno bežno položim dlan na njegovo ramo. “Sigurno?”
Ko z močnim odločnim udarcem odrivom se umakne, me zapeče zaboli se vrnem k štedilniku. Razumem, da ga ni pametno izzivati včasih potrebuje svoj mir.
“Pizda, a moram res vedno dvakrat ponovit?” nasilno nerazpoloženo zalaja zasika doda.
Jebemti hudiča si spet tečen slabe volje “Oprosti,” šepnem odgovorim in kavo iz lonca pretočim v skodelico. Dodam žlico sladkorja in pomešam, nato pa sedem za mizo stran od njega.
Počasi pije v vodi raztopljen Aspirin in nemirno potresava z nogo kot vedno, preden mu poči film ko ima slab dan. Na kruh si mažem maslo in nekaj v mojih možganih me opozarja, da bo zdaj zdaj ponorel naj bežim bo danes eden tistih bednih nesmiselnih dni.
Ravno zagrizem v svoj kos kruha, ko agresivno vpraša: “Kje si bila včeraj zvečer?”
Čutim njegov izzivalni trd nepremičen pogled, ki mu ga ne zmorem ne upam nočem vrniti.
“Pizda, nekaj sem te vprašal? Kje si bila?!” zarjove zavpije ponovi in s pestjo udari po mizi se skloni čez mizo.
Fukala sem Tadeja iz službe kaj hudiča te to briga “Z Janjo na pijači,” boječe mirno odvrnem.
“Štiri ure si bila s tisto kravo na pijači? Ne nabijaj, Laura!”
“Saj nisem bila …”
“Ne laži mi, jebemti!” skoči pokonci vstane in me grobo zagrabi za ramo stopi bližje. “Štiri ure te ni bilo. Ne verjamem, da si štiri preklete ure naklada s tisto glupačo.”
“Na jogi sem bila … prej,” izdavim odgovorim.
“Na jogi?!” zasika reče. “Na jebeni jogi? Pa a ti misliš, da sem glup?” Zgrabi me za obe dlani in potegne preko mize, da z glavo udarim ob površino. Kava se polije po mizi.
“Ne,” rečem skozi stisnjene zobe. Glavo mi z vso svojo težo tišči dol. Težko diham. Z nogami se poskusim kar se da močno odriniti stran. “Bila sem na jogi. S tvojo sestro. Vprašaj jo.” Takrat me izpusti. Hlastam za zrakom in si manem zapestja.
“Vedno najdeš en izgovor, a ne?” še vedno me grozeče besno nerazpoloženo opazuje.
Vstanem in grem po krpo, da bom obrisala kavo, ki počasi curlja na kuhinjska tla.
“Kam greš? A misliš, da sva zaključila?”
“Ja,” trmasto rečem, medtem ko čepim na kolenih. V trenutku vem, da sem storila napako. Sklonim se v pričakovanju udarca. Moja roka, ki drži prežeto cunjo, obmiruje.
“Kaj?” opozoreče vpraša. Slišim, kako si poka členke.
“Nič,” si premislim.
“Zadnjič te vprašam, s kom si bila?”
“Z Janjo.” Iznad mene prileti močna brca, ki me zadane v trebuh.
“S kom?”
Sesedem se na tla. Na bruhanje mi gre. Bolečina odmeva po celem telesu. “Janjo.”
Obrne se in odkoraka iz kuhinje. Zvita ležim na kuhinjskem parketu. Zaslišim, kako se za njim zaloputnejo zaprejo vhodna vrata. Šele po nekaj minutah se mi uspe dvigniti v pol sedeč položaj. Glavo odložim v dlani. Strah Sram Žal mi je, da me je pretepel udaril kaznoval sva se sprla da se je dan spet začel s polito kavo.

Utemeljitev:

»Jutranja kava« je tista kratka zgodba iz izbora revije Panika, ki se bralcu verjetno najbolj vtisne v spomin, predvsem zaradi izvirnega načina pripovedovanja, ki omogoča bralcu več načinov branja. Da se jo namreč brati tako, da prečrtano besedilo beremo kot dodatek k stavku, morda kot neizrečene misli ali celo kot odraz podzavesti junakinje same. Zgodba je iskrena, srhljiva in pristna. Na poseben način prikaže situacijo nasilja za zaprtimi vrati, hkrati pa ne podaja nikakršnih določenih zaključkov, temveč bralcu ponudi zgolj vpogled in medias res v dano situacijo. V zgodbo se bralec zlahka vživi, avtorica pa jo predstavi skozi prizmo navade oziroma vsakodnevne rutine s potrebno realistično noto, ki vzbuja srh. Po soglasnem mnenju žirije si kratka zgodba »Jutranja kava« zasluži prvo mesto na natečaju revije Panika.

2. Kratkozimnica – S.N.

Mehki odrezani toni. Kot da pred njihovim trenutkom ne bi bilo ničesar in tudi kasneje ni ničesar za pričakovat. Ustvarijo podlago misli in vso odgovornost postavitve lika osrednje misli naprtijo tebi. Nekaj časa gledam. On igra. Cesarski pingvin. Igra odlično. Izvrstno. Hladno. Rusko. Dovršeno. Celo briljantno, kot bi rekla ljubljanska – brez dvoma okusno oblečena in lepo počesana – poslušalska smetana. No, verjetno bi to rekla. Ugibam. Mogoče ne. Zakaj sem taka? Kakorkoli… Desno od mene sedi vzravnano dekle, z oranžnimi kodri, ki se ji lepijo okoli obraza. Dlani počivata druga v drugi. Ugibam, da je ambiciozna pianistka. Kasneje ugotovim, da je violinistka in bivša balerina. Govori rusko in slovnično pravilno slovensko. Ne upam se premakniti v stolu. Sključeno sedim, nagnjena na drugo stran od nje. Razmišljam o tem, da jo zagotovo motim s svojo navzočnostjo. S svojo sključenostjo. S tem, da sem prisiljena zamenjati prekrižane noge vsake toliko, ker drugače bom ob koncu koncerta kot morska sluz spolzela s stola.

Prekleto. V nosu začutim polzenje. Z drugim členkom desnega kazalca preverim stanje. Krvi ni. Olajšanje. Nekaj časa počakam in upam, da mine. Skušam se osredotočiti na Haydna. Spet polzi. Posmrkani robček je predaleč v žepu. Skušam neslišno smrkniti. Sledi nekaj sekundno olajšanje. Nato se vdam in sežem za robčkom. Oranžnolaski grem gotovo že tako na živce, da se bo ob pavzi presedla. Naj se presede! Jebemti, saj sem le smrkav človek. Med forte si popivnam nos. Samo upam lahko, da si moja spremljevalka na levi ne misli, da jočem od ganjenosti. Moram ohraniti izraz profesionalnega poslušalca. Z desno se primem pod brado in priprem oči. Medtem ko igram prefinjeno igro in izbiram barve za slikanje na Haydnovo ozadje, se moja ledena notranjost topi. Iz nosa mi polzi spomin na ledenik.

Zamižim. Oh, zdravo! Spet ti. Kako jasna si na tonskem ozadju! Pred kako uro sva šli mimo druga druge. Zazrta si bila v drugo smer. Brez pozdrava. Običajno počakam, da me oseba pogleda preden jo pozdravim. Nedvomen odraz moje nesigurnosti same vase in zmanjšane želje po socialno zaželenih »small talk-ih«. Kljub navedenim dejstvom, pri tebi v preteklosti nisem čakala na to. Ko sem šla mimo tebe na stopnišču pred faksom in si bila v družbi, sem imela v navadi z roko ošvrkniti tvoj hrbet. Nikoli se nisem obrnila, da bi preverila, če si se ozrla. Vau, kakšna naravnanost! Kakšna samozavest! Presenečam! Predvsem samo sebe. Fak, si grem na živce. Samozavestna ali ne. Ok, kakorkoli, ta večer sem mazohistično upala, da te srečam, zato sem te opazila že od daleč. Dolgi koraki ob spremljavi zmernega nihanja zgornjega dela telesa naprej in nazaj. Ti me nisi pričakovala. Izgledala si zelo zadovoljno. Zavidam ti, da me nisi videla.

Haydnova Sonata št. 49 v cis-molu deluje kot katalizator. Film preskoči na lanski avgust. Izčrpana od družabnega vikenda in ponočevanja te povabim k sebi. Prideš z dvema pivoma in nekaj drobnarijami. Na tla odprtega balkona položiva podlogo za kampiranje in nekaj odej, pivo, grozdje in svečo. Cimrov ni. Grenki glas obsodi situacijo na pocukrano. Jebi se, zagrenjenka. Pijeva zmrznjeno pivo, jeva grozdje in poslušava glasbo. Uleževa se. Enkrat vmes te, brez bolestno analitičnega premisleka, primem za roko. Premakneš se bliže. Glavo premaknem v tvojo smer. Božaš me po laseh. Vprašaš me v kakšni zvezi sem. Odgovorim ti, da ne v monogamni. Zaspim. Ob dveh zjutraj te z long boardom pošljem domov in ti naroči, da mi piši, ko prispeš. Kljub ne-monogamni zvezi ostanem pička. Žal mi je, da sem te poslala domov. Lahko bi te ugrabili skupaj z long boardom  in cimer ti nikoli ne bi odpustil, da si si ga izposodila.

Racionalizacija. Vse se zgodi tako kot se mora. Izjemno tolažilno. Če te ne bi poslala domov, morda danes ne bi v tej Sonati mislila tebe. Rus nadaljuje. Prsti natanko vedo kam in kako. Na kratko zamežikam. Vrnem se k tebi. Leživa na tvoji postelji. Pod nama kosmata bordo rdeča odeja. Ljubezni ni v zraku, ampak se plazi po postelji. Na polički ob postelji je prižgana nočna lučka s senčilom, ki sobo spremeni v svetišče senc. Katero glasbo si že predvajala? Prekleto! Izgubljam te. Kratek stik. Miselni šum. Z rokami prirediva ples senc na sten. Ostaneva resni. Ples senc je resna stvar. Lepa, ampak predvsem resna. Prespim pri tebi. Klica, ki sem ga pričakovala ni. Prezaposlen je. Spregledam malo rdečo zastavo, ki plapola v zavajajočem avgustovskem večernem vetriču.

Zavrtim zaključno špico. Ti in jaz v glavnih vlogah. Neznana glasba. Odprem oči. Pozabljam zven tvojega govora. Pozabljam obrazne detajle. Pozabljam tvoj način pripovedovanja. Hecno, kako veliko moč ima lahko impresionistična slika na človeka, četudi ta ne prepozna detajlov. Zreš in se brez otepanja utapljaš v »blagodejnem« blatu spominov ali hrepeniš po časih, ki jih ne živih. Namesto posvetila ljubeči ženi in trem otrokom za podporo pri ustvarjanju sezonske filmske uspešnice, se na koncu zaključne špice v fondu »70s disco party« zeleno na bordo rdečem izpiše »Zakaj si nazaj?«

Namišljeno publiko pustim, da se preostanek večera valja v sentimentalnem zmazku bolj ali manj zadovoljujočega filmskega konca. Sama storim enako. Da bi se vsaj preizpraševala o svojih preteklih dejanjih in odločitvah. Ne, raje si mečem spominske kost, ki jih zaradi dolgoletnega vegetarijanstva ne znam oglodati. Hvala in globok priklon.

Beethoven me zaziba iz sanj. Z ramenom se naslonim na soposlušako na levi. Ne, ne na oranžnolasko! Ta je med pavzo moje nerodno presedanje in poskuse neslišnega smrkanja zamenjala za sedež z razgledom eno vrsto naprej. Zapuščam delovno mesto profesionalnega poslušalca. Dajem odpoved. Zajezim te v Haydnovo Sonato št. 49 v cis-molu, op. 30, št. 2, Hob. XVI:36 in za seboj zaprem vrata. Odpravila se bom na kolodvor in vdano počakala na gospodično Časozaro, ki mi bo posodila svoja očala Perspektive. V duhu pravičnosti do sebe in Prihodnosti se odločim, da le-tej ne bom več onemogočala izpolnjevanja njenih dolžnosti z vsiljevanjem svojih scenarijev. Zamišljeno, a vendar odločno ploskam ruskemu klavirskemu geniju.

Utemeljitev:

Zgodba »Kratkozimnica« je preprosta, a učinkovito napisana kratka pripoved. Prikazuje dva vzporedna časovna toka, ki trčita drug v drugega skozi misli glavne junakinje, in sicer sedanjost (koncert klasične glasbe, kjer junakinja nastopi kot poslušalka) ter preteklost (spomin na dekle, do katere začuti ljubezen, ki pa se ne izide). Koncert evocira hrepenenje po tistem, kar je minilo, in avtorica s potrebno melanholično, a hkrati realistično noto predstavi nezmožnost dolgotrajnejšega obstoja dotične ljubezni, ki se »plazi po postelji« ter nemoč posameznika nad vplivanjem na pretekle življenjske okoliščine. Iz zgodbe so sicer izvzeti podrobnejši okvirji dogajanja, saj o nastopajočih ne izvemo prav veliko, vendar pa to tu ni bistveno, saj so pomembnejši drugi elementi, ki obsegajo tako lomljenje narativne niti kot tudi močno motivno zasnovo, ki dve različni realnosti združuje v eno celoto. »Kratkozimnica« je torej s širokim naborom čustvenosti nabita zgodba, ki deluje suvereno in neprisiljeno, zasanjano in streznjeno, pomirjujoče in vznemirjujoče hkrati.

3. Lipovec – Nina Kremžar

Novico sem dobil po telefonu. Bila je soseda, ki mi je povedala, da so očeta zjutraj našli mrtvega. Kap, baje.
»Hvala,« je bilo vse, kar sem rekel, »pridem čim prej.«
Nisem se dobro zavedal, kako sem se znašel pred domačo hišo. Kot bedak sem popolnoma negiben stal sredi dvorišča in strmel v lipo na dvorišču. Zdelo se mi je, da je zrastla v teh zadnjim mesecih, ko me ni bilo, a bila je že staro drevo in stara drevesa ne rastejo več. Tako kot stari ljudje. Kajne?
Očetova hiša je bila tisto popoldne nenavadno polna. Pritajeno šepetanje je zgostilo zrak in nekoč znani obrazi so sključeno iskali svoj prostor v premajhnih sobah. V trenutku to ni bila več tista zasebna in zadržana stavba, kjer sva z očetom dneve preživljala v miru in vsak v svoji sobi ter se srečevala na stopnišču in v kuhinji. Očetovo hišo, najin dom, so tete, bratranci, sosedje, sodelavke in znanci spremenili v turobno mrliško kapelico. Meni ljuba tišina se je spremenila v neko čudno, tujo molčečnost, ki jo je preglasilo šepetanje, tako kot barva prekrije rjasto vrtno ograjo. Še preden sem zares vstopil, sem pobegnil na prosto, ker se nisem mogel odločiti, če je hvala primeren odgovor na moje sožalje, ali če bi zadostovalo, da bi le pokimal in odklonil objem.
Na dvorišču sem sedel na zguljeno leseno klop pod krošnjo lipe. Svoje lipe. Oče jo je posadil, ko je izvedel, da prihajam na svet. Ob pomembnih dogodkih se je vedno sadilo lipe, je pravil, tak je bil običaj, da oče otroku podari zemljo, da raste iz nje, in nebo, da seže k njemu.
Zaprl sem oči in nekje v globini svojih misli zaslišal očetov glas, tako jasno, da se je zazdelo, da bi ga videl sedeti poleg, če bi odprl oči.

»Zadnjič je Janez požagal smreke,« je rekel.
»Aja?«
»Se mi je zdelo, da nisi opazil. Pa mimo si se pripeljal …«
»Oprosti, nisem bil pozoren.«
»Kar požagal jih je. V nedeljo, ko me ni bilo doma,« je rekel pritajeno.
»A še vedno trdi, da je tisto njegova zemlja?«
»Nič manj ni bedak, kot je bil poprej.«
»In? Kaj si naredil?«
»Nič. Ampak mogoče mu tisti grmi borovnic na pomlad ne bodo ozeleneli.« Ob tem se je nasmehnil. Pravzaprav je bolj kot ne samo privzdignil zgornjo desno ustnico, a tisti, ki so ga poznali, so se že naučili, da je to vse, kar na svoja stara leta premore od nasmeha.
»Vedel bo, da si bil ti.«
»Kar naj ve! Tudi na tvojo lipo se je hotel spraviti. V nos mu gre, ker mu meče senco na vrt. Pa me prav nič ne zanima, da veš. Naj se vtika v tisto mejo kolikor se hoče, to pa je naša zemlja. In tvoje lipe se ne bo nihče dotikal.«
»Lipovca.«
»Kaj?« Oče je dvignil pogled. Najprej k meni, nato k drevesu.
»To je lipovec. Ne lipa,« sem rekel z grenkim tonom. Imel sem slab dan. Slab teden. Slabe mesece, ki so se množili.
»Tomaž, lepo te prosim. Kaj pa govoriš?«
»Vem, da si vedno pravil, da si mi posadil lipo …«
»Saj sem ti jo. Pravi simbol slovenstva!«
»… ampak,« sem zavzdihnil, »to je lipovec. Morda ne veš, kako izgleda prava lipa, mogoče si ponesreči posadil napačno drevo, mogoče pa mi že celo življenje lažeš. Ampak tole, oče, je lipovec. Nehaj se že pretvarjati, prosim te.«
Oče je molče obsedel.
»Kako veš?«
»Kako vem kaj?« sem zdolgočaseno vprašal.
»Da ni lipa.«
»Manjše listje ima. In drugačne cvetove. V vsaki botanični knjigi piše.«
»Ne vem, kakšne knjige imaš to. Zame je to čisto prava ponosna lipa in posadil sem ti jo, da bi se vedno spominjal svojih korenin, da bi se lahko vračal v njeno senco, da bi imel zdravo in dolgo življenje. Lipe lahko dočakajo …«
»… tisoč let, vem. Ampak jaz ne bom dočakal tisoč let, oče. In to je lipovec.«
»Zakaj pri bogu bi svojemu sinu posadil lipovec? Posadil sem ti lipo. Simbol slovenstva …« oče je povzdignil glas.
»To si že rekel.«
»… drevo, ki že od nekdaj nudi zaščito, varnost in srečo!«
»Dovolj s temi vražami, oče! Poznam tvoje zgodbe, ampak v lipovce, za razliko od tvojih ljubih lip, udarijo strele in pod njimi se ne zbirajo prijatelji, da bi skupaj nazdravili, in njihovo šumenje ne prinaša dobrih novic! Ne verjamem več v tvoje neumne pravljice! To je en navaden, nepomemben, preklet lipovec, ki še za drva ni dober!« zalotil sem se, da vpijem. Da kot pretepen pes grizem v zrak iz kljubovanja in trme.
Oče se je obrnil proč. Njegova dlan se je stisnila v pest. »Navaden nehvaležnež!« je rekel grozeče. Obšla sta me otroški strah in nagon po obrambi.
»A res misliš, da bi moral biti hvaležen zaradi enega jebenega lipovca?!«
»Posadil sem ti lipo,« je šepetaje dodal oče, vstal in odšel v hišo.
Pustil sem, da je zaloputnil in zaklenil vhodna vrata. Nato sem sedel v avto in se odpeljal domov. Očeta sem takrat videl zadnjič.

Odprl sem oči in brez besed odkorakal, tako kot me je nevede naučil lasten oče. Iz lope z orodjem sem se vrnil s staro težko sekiro. Še enkrat sem se ozrl navzgor med zeleno listje, nato pa zamahnil – enkrat, dvakrat, trikrat … zamahoval sem spet in spet, veje pa so se nemočno stresale, upogibale in lomile s predirnimi poki in tleski. Vsakič ko sem zamahnil, je zadonelo, vsakič, je zadrhtelo listje, vsakič sem poskušal zadržati dih. Nato je, kar naenkrat, tiho zaječalo in nekaj globoko v drevesu se je zamolklo pretrgalo. Počasi se je krošnja nagnila na stran in deblo se je kot zlomljena hrbtenica sklonilo k tlom. Drevo je pristalo mehko, težko in dokončno. Njegov šum je iznenada potihnil, kot človeku uide zadnji dih, in moj lipovec je negibno obležal. Nobenih dobrih novic več.

Utemeljitev:

Zgodba »Lipovec« je tako rekoč generacijska zgodba, ki na kompakten, lakoničen način upoveduje odnos med sinom in očetom. Tipično novelska struktura pripovedi je tehnično dovršena in se zgošča okrog osrednjega »predmeta«, lipovca oziroma lipe, drevesa z močno konotacijsko mrežo. Lipa kot starodavni simbol slovenstva in trdnosti – v slovenski zgodovini znana predvsem kot »lipa sprave« – v zgodbi žrtvuje svojo simboliko in jo postavi na laž, ko se izkaže, da je oče namesto mogočne lipe ponevedoma ali celo nalašč ob sinovem rojstvu zasadil »šibkejši« lipovec. Generacijski prepad zazeva v protislovnih interpretacijah simbolnega dejanja – pri očetu gre za poistovetenje simbolnega pomena drevesa in življenja samega, ki bo pod krošnjo domnevne lipe »zaščiteno, varno in srečno«, sin pa očetovo akcijo označi za odvečno »vražo« in s svojim dvomom v obstoj lipe omaja sleherno usodnost. Očetovega vpliva se lahko sin popolnoma otrese šele po njegovi smrti, ko tudi sam izvede simbolno dejanje in drevo poseka, s čimer ubije vélikega Očeta kot vélikega Drugega v sebi. »Lipovec« je ne nazadnje prav zato tudi nadgeneracijska zgodba onkraj točno določenega kraja in časa, ki na način klasične fabule izrisuje psihološki portret kolektivnega veriženja človeštva.

Posebna omemba

1. Udobje strahu – Danaja Roner

Ne sme boleti ne bo bolelo če se boš pripravila sledi vsemu vsevedoča vse poznaš nič se ne more skriti naj boli NAJ BOLI naj boli da bolečina otopi in ni več bolečine naj boli da se privadiš ne moreš brez tega pa čeprav boli sledi sledi sledi in se kar privadi privadi na konec privadi na izgubo vse enkrat odide na laži si raje se pripravi se še bo ponovilo in takrat več ne bo bolelo ker si vedela da se bo zgodilo bolečina je obvezna moraš se natrenirat in tak dolgo vztrajat da preneha bolet ker enkrat vedno preneha pripravi se sledi sledi sledi celo bi lahko rekla raziskuj enkrat otopi in otopela boš in varna boš in nihče ti več ne bo zadal bolečine in nihče ti več ne bo mogel škoditi škodiš sama sebi najbolj in zato ti nihče drug ne more boli naj boli navadi se že več možnosti še več premlevanja enkrat prideš do zaključka in zaključek da novo možnost in možnost da nov začetek razmišljanja preveč razmišljanja sledi sledi sledi mora boleti ne gre brez bolečine vsi odidejo tudi ti odideš nihče ne ostane za večno same laži zares nihče ne mara zate samo sama zase maraš pa maraš?

In izgubila sem se, ko si se ti našel; izgubila v najinem morju, ti pa si že skoraj tonel, ko te je naplavilo na obalo. Zdaj odkrivaš ta otok, jaz pa sem ostala zadaj, ker ne znam plavat, ker ne želim plavat, ker tonem in to je postalo preveč udobno- ne potrebujem zamahov z rokami, ne rabim tiščati glave skozi gladino za zrakom, ne hlastam za zrakom, toniti je preprosto in najlažje. In tema morja je najpreprostejša zame, ne rabijo se oči vedno znova po spancu navajat na svetlobo. Sonce je daleč, ti si šel s soncem, sama pa sem svoje sonce potonila in tone. Prijetno je toniti na neki točki; na začetku se poskušaš še reševat, mahaš z rokami, brcaš z nogami, glavo steguješ k soncu, k zraku. Nato – ko ti ne uspe – se prepustiš in raje siliš k dnu kot k zraku. Se vdaš v morje in morje te vzame celega in takoj. Skozi vodno gladino slišim tvoj glas, tvoj smehprijeten je. Prijetno je slišat nekoga, ki je dolgo tonel, se smejat. Srečna sem zate. Srečna v črnini morja stran od tebe. Vsaki dan me poskušaš rešit- to je skoraj edini stik med nama po tem dolgem času utapljanja. Le tako lahko pridem do tebe, ne znam več drugače, zdaj se moram utapljat in ti me moraš reševat. Pa me zares moraš? Me boš še reševal? Privlečeš me na plano, diham zrak in neprijetnega okusa je. Ne maram tega okusa. Svetloba je premočna in zrak je preveč blagega, pustega okusa za moja pljuča polna slane vode. Morje je napolnilo vso moje telo in me tišči in boli, vendar ne morem več brez tega. Ne znam. Ne. Ne boš me reševal; všeč ti je sonce, jaz več ne znam biti sonce, lebdim v nenehnem krču nekje v globini.

Utemeljitev:

Zgodbo »Udobje strahu« je treba izpostaviti, ker prikazuje posameznikovo bitko z mentalno neuravnovešenostjo. Zapis je v svoji zasnovi napisan na direkten in iskren način. V prvem delu zgodbe avtorica Danaja Roner odlično prikaže »kaos«, ki se odvija v psihi posameznika medtem, ko se spopada z neuravnovešenim psihičnim zdravjem. V zgodbi lahko bralec zazna odtenek samoizpovedi, ki kliče k branju in na nek način celo k surovemu poistovetenju z njeno vsebino. To pa se zlahka lahko zgodi, saj ne bi bilo drzno trditi, da se vsak posameznik skorajda na vsakodnevni ravni bojuje s svojimi t. i. »notranjimi demoni«.

Zgodba v angleščini

Glavna nagrada

1. The Woman in the Red Dress – Urša Kerč

There is a coffee shop in Manhattan, where they don’t make the best of anything. Their coffee is too mild and their cookies are too hard. There is a man named James working there, and that man is me. Every morning at 8 am I take the elevator to the top floor, put on my apron and work until 4pm. And every Tuesday at 3pm there is a woman sitting at the table in the far right corner, the table that is hardly under the roof so when it rains, half of it is wet and the woman orders chocolate cake and strawberry tea. She always wears a knee-long bright red dress; even in the winter when she covers it with a black coat you can still see the edge of it; and she makes me very happy. The woman has long black hair that she puts in a ponytail when she eats and big green eyes that make me think of summer. She always smiles at the view, but I never talk to her because she never sits at my tables. My coworker Madeline says she’s nice and pretty and funny and beautiful. But I know that. I watch her every Tuesday and she always makes people laugh and smile. Little kids call her Ruby, because they say her dress is ruby red. One day Ruby came into the coffee shop crying. Nobody smiled that day and little kids cried too. When I finished my shift she was still there, looking into blank space somewhere above Manhattan. So I sat at her table with a cup of hot strawberry tea in my hands and asked her why. She smiled at me, before she stared into nothing again. I started to sit at her table almost every Tuesday. And one day she whispered her real name to me.

There is a coffee shop in Manhattan, where they don’t make the best of anything. Their coffee is too mild and their cookies are too hard. There is a man named James working there, and I’m happy because that man is me. Every morning at 8 am I take the elevator to the top floor, put on my apron and work until 4pm. And every Tuesday at 3pm there is a woman sitting at the table in the far right corner, the table that is hardly under the roof so when it rains, half of it is wet and the woman orders chocolate cake and strawberry tea. She always wears a knee-long bright red dress; even in the winter when she covers it with a black coat you can still see the edge of it; and she makes me very happy. But Ruby doesn’t smile as much anymore. She only does when I sit at her table and we talk about our lives. And Ruby sometimes takes my hand. She holds it until I kiss her and take her home. She showers with hot water and lets her hair towel dry into beautiful curls, that she never ever let anyone else see. She lies in my arms and tells me stories about everything until I fall asleep. She still sits at her table, but now she always has a hat on. And one night she whispered to me that she has cancer.

There is a coffee shop in Manhattan, where they don’t make the best of anything. Their coffee is too mild and their cookies are too hard. There was a man named James working there, and I think that man was me. Every morning at 8 am he took the elevator to the top floor, put on his apron and worked until 4pm. And every Tuesday at 3pm there was a woman sitting at the table in the far right corner, the table that is hardly under the roof so when it rains, half of it is wet and the woman ordered chocolate cake and strawberry tea. She always wore a knee-long bright red dress; even in the winter when she covered it with a black coat you could still see the edge of it; and she still makes me very happy. Ruby doesn’t sit at that table anymore, because she lies in the hospital. Her head is bald and she doesn’t smile at all. Her eyes remind me of sadness and winter skies. When Madeline comes to visit her, Ruby cries. When the little kids come to visit her, she laughs at their jokes because she doesn’t want them to see her hurt. When I come to visit her I bring ruby red roses, because she isn’t allowed to wear her dress anymore. She kisses me on the lips and says thank you. I tell her I love her. I tell her that she changed me. I lie, that she’ll get better. And one day in May, when the weather was just getting great she left us. We buried her in her red dress, on the west part of the graveyard and wrote Ruby on the grave stone, right beside her name.

There is a coffee shop in Manhattan, where they don’t make the best of anything. Their coffee is too mild and their cookies are too hard. There was a man named James working there, but that man wasn’t me. Every morning at 8 am he took the elevator to the top floor, put on his apron and worked until 4pm. And now every Tuesday at 6 o’clock there is a man sitting at the table in the far right corner, the table that is hardly under the roof so when it rains, half of it is wet and the man orders chocolate cake and strawberry tea. He always smiles at the view and misses the woman in the red dress, who died a long time ago, but still makes him so very happy. Sometimes he brings his wife and kids with him, and they always say it’s a nice place to be, even though it’s not.
Every May, when the weather is just getting great the man brings ruby red roses to a grave in the west part of the graveyard. And that man is me.

Utemeljitev:

Zgodba predstavlja protagonista, ki dela v zakotnem lokalu v Manhattnu in tam spozna Ruby, privlačno žensko v rdeči obleki, s katero se zaplete v ljubezensko razmerje, ki pa ne traja dolgo, saj doživi tragičen konec zaradi bolezni.  Zasnova je zastavljena na cikličen način, saj se odstavki začnejo s podobnimi opisi zakotnega bara, vendar vsakič v drugačnih situacijskih časih. Lahko bi rekli, da skuša avtorica s tem prikazati cikličnost nekega življenja, ki se vedno konča s smrtjo, a se po drugi strani tudi nadaljuje skozi življenja še živečih – Ruby namreč živi zgolj v spominih njenega ljubimca, čeprav se okoli nje vrti celotna zgodba; torej imamo občutek, da živi. Odlike takšnega pisanja pa zajemajo tudi zelo detajlne, realistične opise v solidni angleščini, ki podajo vsebino na preprost in jasen način.