Intervju z vojnim veteranom

»Ni se mi zdelo, da sem na svetu, ki sem ga do tedaj poznal.«

‘BT’ je vojni veteran, ki je svoja najlepša leta preživel v toči izstreljenih krogel, v neizpirajočem vonju krvi s pogledom na smrt, ki je neusmiljeno kosila po najstarejših in najmlajših. Njegova zgodba je pretresljiva, vendar BT poudarja, da je to zgodba vseh, ki so kdajkoli izkusili vojno.

Začetek pekla, kot je poimenoval dan, ko so prišli ponj, se je začel, ko je bil star 39 let. Bil je doma z družino, ko je nekdo potrkal na njegova vrata in dal navodilo, da se ob določeni uri prikaže na zbirnem mestu. Tam bo skupaj z množico vseh moških iz svoje regije, med katerimi bi izbrali najmlajše in najsposobnejše, da bi jih pošiljali na linije. Prvi šok se je zanj začel, ko so namesto njega želeli izbrati njegovega mlajšega brata, BT pa bi moral ostati doma in paziti na svojo ter bratovo družino. »Vedel sem, da če bi ga poslali na linijo, bi se domov vrnil samo v krsti,« je rekel BT, zato je vztrajal, naj raje vzamejo njega kot pa njegovega brata.

»V rovih sem bil moker, premražen in prepihan, ni se mi zdelo, da sem na svetu, ki sem ga do tedaj poznal. Tragedija na Zemlji, kataklizma,« pravi BT, ko se spominja začetka vojne. Rešila ga je le njegova modrost. »Skrival sem se v rovih, vedno sem držal glavo dol in se skrival za drevesi, ko je prišlo do streljanja. Pomagal sem mladim fantom, ki so bili tako nespretni, da je bilo prav žalostno, kako lahek plen so bili. Vedno sem jih skrival, jih potiskal nazaj v rove in jim dajal ukaze, kdaj naj bežijo, če bi bilo potrebno. Vendar sem tudi jaz moral ostati živ. Moral sem se vrniti nazaj k družini. Ampak nisem prepričan, če sem se nazaj res vrnil živ,« je pripovedoval s trepetajočim glasom. »Kar sem videl na bojnem polju je veliko huje od krogle, ki bi jo morda prejel. Videl sem ljudi, ki so bili nabiti na kole še živi. Videl sem, kako so se nekateri razleteli na kose, ko so stopili na mine. Včasih smo sredi noči slišali strel nedaleč stran. Sprva smo se vedno predramili, vendar smo se sčasoma navadili, da nekateri ne zmorejo več. Vojaki so si pogosto sami vzeli življenje in po pravici povedano, ne vem, kako smo ostali zdržali, ne da bi storili enako,« je rekel in si drgnil solzne oči. »Zame je bilo najhuje, ko sem videl, kako se je moj svak namenoma razstrelil. Videl sem ga, kako se je umaknil od drugih, vendar nisem niti slutil … Tega, kar je sledilo, ni možno opisati z besedami.«

BT se je spomnil tudi manj groznih in skoraj prijetnih trenutkov. »Zraven linije je bil potok. Poleti je bila huda suša, grla so se nam sušila in nas pekla. Počasi nam je vsem začelo zmanjkovati vode – tako nam kot tudi nasprotni strani. Eden od naših je zbral pogum in zavpil na drugo stran, naj ne streljajo, saj si želimo le vodo. Bilo je zelo napeto – niso mogli vedeti, ali morda samo želimo, da se sprostijo in bi tako lahko streljali na njih, mi pa nismo vedeli, kaj bodo oni z nami. Na koncu smo se vsi skupaj dobili pri potoku, skupaj pili vodo in si celo izmenjevali cigarete. Nikoli ne bom pozabil besed enega vojaka z nasprotne strani. Rekel mi je: ‘Mi nismo tu, ker želimo biti. Ampak če se vrnemo nazaj, nas tudi tam čaka vroča krogla v čelo.’ Šele takrat sem dojel širšo sliko. Zdelo se mi je, kot da smo bili šahovske figure nekih višjih sil, prisiljeni zmagati bitko, ki bi nam prinesla – niti ne vem kaj. Nisem imel občutka, da smo se res bojevali za lastne interese.«

»Ko sem se vrnil domov, sem bil popolnoma drug človek. Moja družina me je pričakala z veseljem, ki ga do tedaj nisem videl. Sam sem bil popolnoma zaprt v svojem svetu. Cele dneve sem preživel gledajoč v oblake, ne vedoč, da čas mineva. Noči so bile – in še vedno so, in to kako! – mučne. Tik po koncu vojne nisem mogel spati, ko pa sem ujel vsaj drobec sna, sem sanjal realnost, takšno kot je bila na liniji in se zbujal v krčih, kričal sem, prepoten in prestrašen. Še vedno imam težave z dihanjem. Dostikrat se ukalupim tako globoko v svoje misli, da niti ne slišim, ko me kdo kliče. Nisem imel volje do govora. Še vedno sem bil na preži, kljub toplem domu in miru, ki je končno nastopil.  Družina mi je celo omenila, da si neprestano šepetam, česar se niti sam ne zavedam,« reče z milim nasmehom, »a vem, da me je samo ena stvar držala pri biti.« Obrnil se je in izza kavča vzel šargijo, brenkalo, ki je značilno za veliko balkanskih držav. »Glasba me je držala skupaj. Igram vsakič, ko imam priložnost, vendar mora biti žena daleč, ker sicer pravi, da sem lenuh,« se pošali BT in doda: »Žal mi je vseh mladih življenj, ki so ugasnila. Žal mi je naše lepe države, ki so jo izmaličili do neprepoznavnosti. Žal mi je vseh družin in preživelih vojakov, ki so trpeli. Vendar sem vesel, da je vsaj nekaj ljudi vojna združila in jim odprla oči.«

Leave a Reply

Your email address will not be published.