Razblinjanje ega pod vplivom psihedeličnih substanc

Spremembe v subjektivni zaznavi posameznikovega selfa oziroma ega so ena ključnih komponent psihedelične izkušnje. Slednja se nanaša na posameznikovo doživljanje po zaužitju psihedelične substance in se odraža v spremenjenem stanju zavesti (halucinacije, spremenjeno razmišljanje, dojemanje sebe in okolice). V članku bova skušali na kratko pojasniti koncept selfa, pojav razblinjanja ega in njegove nevrološki korelate ter možnost raziskovanja spremenjenih stanj zavesti kot orodja za natančnejše poznavanje psihotičnih stanj.

 

Self ali ego

Glede na pogosto rabo svojilnih in osebnih zaimkov v vsakdanjem govoru, lahko sklepamo, da je self ključna in stalna značilnost naše običajne budne zavesti. Izkušnje s spremenjenimi stanji zavesti nam kažejo, da temu ni tako in da je self pravzaprav ranljiva in občutljiva posameznikova psihološka lastnost. Vpliv spremenjenih stanj zavesti na self oziroma njegovo razblinjanje lahko opazujemo v pojavih akutne psihoze, avri temporalne epilepsije ter spiritualnih in mističnih izkušnjah. Spremenjeno stanje zavesti, ki potencialno lahko vodi do razblinjanja selfa/ega je možno sprožiti tudi s psihedeličnimi substancami, o čemer bo več govora v nadaljevanju.

Obstaja več različnih širokih razlag self koncepta. Najlažje je, če si self predstavljamo kot krovni pojem, ki zajema široko paleto mentalnih procesov. Med slednje uvrščamo samozavedanje, samoopazovanje, samonadzor, prepoznavo samega sebe, samokontrolo, samoidentiteto, občutek avtonomije in lastništva, teorijo uma, preverjanje realnosti, ohranjanje pozornosti in ciljno usmerjeno vedenje.1 V zgodovini psihologije so mnogi (npr. Freud, 1924)3 self v svojem najširšem smislu enačili s konceptom ega, opredelimo pa ga lahko tudi kot kompleksno čutno zaznavo “sebe”, ki je koherentna v svojem mentalnem delovanju in se ločuje od zunanjega sveta.3

Psihedeliki imajo močan vpliv na človekovo zaznavo in kognitive funkcije, ki so povezane s selfom, kot so k cilju usmerjeno vedenje, preverjanje realnosti (ang. reality-testing) in percepcijo časa.3

Opis delovanja klasičnih psihedelikov na delovanje možganov in nevrološki korelati fenomena razblinjanja ega

Termin “halucinogeni” se pogosto uporablja za skupino farmakološko aktivnih substanc, ki na dramatičen in (do neke mere) nepredvidljiv način vplivajo na posameznikovo zavest, vendar ne označuje homogene skupine molekul (Nichols, 2004).4 Poznamo tri glavne nevrofarmakološke kategorije halucinogenih substanc, ki lahko sprožijo izkušnje razblinjanja ega, in sicer: psihedeliki, disociativni anestetiki in agonisti, ki se vežejo na kapa opioidne receptorje.3 Za namene članka bova na kratko pojasnili le delovanje psihedelikov na naš centralni živčni sistem.

Med klasične halucinogene ali klasične psihedelike uvrščamo psilocibin (gobe), LSD (dietilamid lisergične kisline), DMT (dimetiltriptamin) in meskalin. Vse omenjene substance vplivajo na centralni živčni sistem in delujejo kot agonisti (aktivatorji) serotoninskih 2A (5-HT2A) receptorjev, kar pomeni, da se njihove molekule vežejo na vezavno mesto receptorja na podoben način kot živčni prenašalec serotonin. Čeprav prihajajo iz različnih kemijskih družin so njihovi subjektivni učinki izjemno podobni. Pri posamezniku lahko proizvedejo izkušnje, ki so podobne tistim v stanju akutne psihoze. Iz tega sledi, da bi raziskovalci psihedelike lahko uporabljali kot orodje pri raziskovanju in pojasnjevanju nekaterih vidikov psihotičnih stanj.3

Zaenkrat še ne poznamo natančnih nevroloških povezav med egom oziroma selfom in pojavi njegovih motenj. Glede na dosedanje raziskave naj bi pri teh motnjah imele pomembno vlogo strukture v medialnem temporalnem režnju. Električna stimulacija teh področij pri posamezniku sproži vidne halucinacije in sanjava stanja (občutek sanjanja, déjà-vuja in občutek depersonalizacije), ki so podobna tistim, ki jih posameznik lahko izkusi pod vplivom psihedeličnih substanc (Bancaud idr., 1994; Bartolomei idr., 2012; Lee idr., 2013).3

Pojasnjevanje nevrofiziološkega dogajanja možganov med učinkovanjem psihedeličnih substanc, ki vplivajo na serotoninergični sistem, je precej kompleksno. “Default-mode network” (DMN) je možgansko omrežje, ki povezuje nevronska vozlišča v anteriornem in posteriornem cingularnem korteksu ter medialnem prefrontalnem korteksu (Carhart-Harris idr., 2012; Muthukumaraswamy idr., 2013).4 Raichle (2001)1 DMN opisuje kot mrežo možganskih področij, ki so zelo aktivna med počitkom in se deaktivirajo med ciljno usmerjeno kognicijo oziroma poenostavljeno rečeno takrat, ko smo osredotočeni na določeno mentalno nalogo. Qin in Northoff (2011)4 poročata o močni vpletenosti DMN-ja pri višjih metakognitivnih procesih, kot sta introspekcija in priklic spominov, prav tako pa mnogo avtorjev omenja povezanost medialnih možganskih struktur (zgoraj omenjeni medialni prefrontalni korteks, anteriorni in posteriorni cingularni korteks) s self-procesi (npr. Gusnard idr., 2001).4 Glede na to, da je DMN dejaven tudi med napovedovanjem prihodnosti (Buckner in Carroll, 2007)2 in pri oblikovanju osebnih, socialnih in moralnih presoj (Harrison, Puloj, Lopez-Sólà, idr., 2008; Andrews-Hanna, Reidler, Huang in Buckner, 2010)2, ni presenetljivo, da ga nekateri razumejo kot biološko podlago našega dojemanja sebe oziroma self-konceptov (Qin in Northoff, 2011).2 Glede na tematiko najinega članka je morda smiselno omeniti tudi ugotovitev, da je aktivnost DMN-ja zmanjšana med globoko meditacijo (Brefczynski-Lewis idr., 2007; Ochsner idr., 2005)4, ki se velikokrat povezuje s pojavom razblinjanja ega (Dor-Ziderman idr., 2013).4

Carhart-Harris in sodelavci so leta 2012 opravili raziskavo pri kateri so opazovali spremembe v funkcionalni povezanosti med možganskimi omrežji “default-mode network” (DMN) in “task-positive network” (TPN). Kot že prej omenjeno, je DMN dejavnejši med introspekcijo, medtem ko se dejavnost TPN poveča takrat, ko smo osredotočeni na zunanje dražljaje (na primer na neko miselno nalogo). Torej, poenostavljeno rečeno, DMN je dejaven, ko TPN ni in obratno. V omenjeni raziskavi je funkcijska magnetna resonanca (fMRI) pokazala povečano funkcionalno povezanost (hkratno aktivnost) med DMN in TPN ter ohranjeno talamokortikalno funkcionalno povezanost po administraciji psilocibina. Kot zanimivost naj omeniva, da je povečanje funkcionalne povezanosti med DMN in TPN mogoče s fMRI pri posameznikih opazovati tudi po administraciji anestetika (propofol). Vendar pa se pri tem talamokortikalna funkcionalna povezanost z omrežji v desnem frontoparientalnem režnju zniža, medtem ko se po administraciji psilocibina zviša. To je Carhart-Harrisa in sodelavce pripeljalo do sklepa, da je povečana DMN-TPN povezava ob ohranitvi talamokortikalne povezanosti povezana s stanjem možganov, kjer je nevronska vzburjenost prisotna, vendar pa je ločevanje med introspekcijo in navzven usmerjeno pozornostjo zamegljena. Nekateri drugi avtorji (npr. Salvador, Sarró, Gomar idr., 2010)2 so pojav funkcionalne zveze med DMN in TPN opazili tudi pri shizofreniji, vendar še ni znano, kako je to povezano z njeno simptomatiko. Slednje je poleg nezmožnosti ločevanja med posameznikovim notranjim in zunanjim svetom, kar imenujemo tudi brisanje meja ega (razblinjanje ega), pokazatelj zgodnje psihoze in t.i. psihedeličnega stanja zavesti (Savage, 1995; Klee, 1963)2. Za ponazoritev subjektivnega doživljanja udeležencev raziskave2 po administraciji psilocibina navajava izjavo enega od udeležencev: »Na trenutke je bilo precej težko vedeti kje se končam in kje se stopim z vsem okoli mene.« (ang. “It was quite difficult at times to know where I ended and where I melted into everything around me.”) Za primerjavo med notranjim doživljanjem posameznika pod vplivom psilocibina in posameznika, ki doživlja začetne simptome psihoze pa navajava še izjavo slednjega: »Moja osebnost je v nevarnosti … “jaz” začenja izginjati.« (ang. “My personality is in danger … my “self” is beginning to disappear.”) (Chapman, 1966)2. Iz opisane podobnosti v povezovanju možganov med psihedelično izkušnjo in psihozo lahko zaključimo, da bi v prihodnosti psilocibin lahko igral vedno pomembnejšo vlogo pri preučevanju psihotičnih stanj. Zaključimo lahko, da je omenjena raziskava še eden izmed nevrofizioloških dokazov, da je delovanje DMN povezano s samozavedanjem (Qin in Northoff, 2011)2, egom1 in razblinjanjem ega, ki ga posamezniki pogosto opisujejo v povezavi s stanji zavesti med meditacijo in psihedelično izkušnjo.

Kaj je razblinjanje ega in kaj ga povzroči?

Psihiater in filozof Karl Jaspers je leta 19133 opisal naslednja področja delovanja ega ali ego-zavedanja (ang. ego-consciousness), ki nam lahko pomagajo pri razumevanju fenomena razblinjanja ega: “ego-vitalnost” (samozavedanje obstoja), “ego-aktivnost” (zavedanje, da si sam povzročitelj določenih dejanj), “ego-konsistentnost” (sposobnost dojemanja, da se nekateri multimodalni dražljaji povezujejo v celostno posameznikovo izkušnjo), “ego-razmejitev” (sposobnost ločevanja sebe od zunanjega sveta) in “ego-identiteta” (dojemanje sebe kot zmožnega pripovedovati svojo osebno zgodbo). Opazovanje vseh teh dimenzij ega je v veliko pomoč raziskovalcem, ki se ukvarjajo s preučevanjem vplivov psihedelikov.

William James (1985)5 izkušnjo razblinjanja ega opisuje kot ključno komponento mistične izkušnje, za katero je značilen občutek enosti z okolico, ki je neposredno povezan z rahljanjem ego-meja in posledično stanjem razblinjanja ega. Za lažjo predstavo navajava eno izmed postavk MEQ vprašalnika, ki ponazarja omenjen značilen občutek pri mistični izkušnji: “Freedom from the limitations of your personal self and feeling a unity or bond with what was felt to be greater than your personal self” (Barret idr., 2015).5 V psihedelični psihoterapiji naj bi mistične izkušnje prinašale pozitivne terapevtske učinke. (Leary idr., 1964; Grof, 1980; Griffiths idr., 2008; Johnson idr., 2014)5. Po drugi strani so motnje zaznavanja ega in rahljanje ego-meja jedro psihoze in shizofrenije (Bleuler, 1950; Laing, 1959; Scharfetter, 1981; Fischman, 1983; Parnas, 2011; Sass idr., 2011; Northof, 2014; Nour in Barrera, 2015)5, vendar pa ostaja nepojasnjena povezava med motnjami zaznave selfa pri shizofreniji in razblinjanjem ega pri psihedelični izkušnji.

Mnogi avtorji (Eveloff, 1968; Fishmann, 1983; Griffiths idr., Studerus idr., 2010, 2012)5 navajajo, da je od psihologije posameznika in okolja, v katerem se psihedelična izkušnja odvija, odvisno, ali bo izkušnja razblinjanja ega dobrodošla in občutena kot nekaj pozitivnega, ali pa bo pri posamezniku vzbujala strah in odpor.

Raziskovanje spremenjenih stanj zavesti in razblinjanja ega

O razblinjanju ega pod vplivom psihedeličnih substanc do danes ni bilo narejenih veliko raziskav. V veliki meri temu gotovo botruje dejstvo, da so v večini svetovnih držav psihedelične substance prepovedane, zaradi česar je izredno težko dobiti dovoljenje za izvajanje raziskav o spremenjenih stanjih zavesti pod vplivom psihedeličnih substanc. Poleg tega so psihedelične substance v družbi velikokrat še vedno obravnavane kot zgolj rekreativne droge, ki posamezniku ne morejo prinašati nobenih pozitivnih psiholoških učinkov.

Ena redkih raziskav, ki se je osredotočila na preučevanje razblinjanja ega kot ključnega pri psihedelični izkušnji, je bila raziskava Noura, Evansa, Nutta in Carhart-Harrisa (2016)5, v kateri so prav zaradi pomanjkanja metodoloških pripomočkov za raziskovanje razblinjanja ega oblikovali samoocenjevalni vprašalnik Ego-Dissolution Inventory (EDI). V vprašalniku so se osredotočili na preučevanje dveh med seboj nasprotnih si spremenjenih stanj  samozavedanja – stanji razblinjanja ega in napihovanja ega (ang. ego-inflation). Raziskava je bila izvedena na 691 posameznikih, ki so poročali o 1828 izkušnjah uporabe psihedelikov, kokaina ali alkohola. V raziskavo so poleg EDI vprašalnika vključili še Mystical Experiences Questionarre (MEQ) vprašalnik, ki se osredotoča na posameznikovo izkušnjo »enosti« z okoljem.

Rezultati študije so pokazali tesno povezavo med stanjem razblinjanja ega in psihedelično izkušnjo, saj je razblinjanje ega visoko pozitivno koreliralo z odmerkom vzetega psihedelika in z intenzivnostjo psihedelične izkušnje, medtem ko se pri uporabi kokaina in alkohola ta povezava ni pokazala. Odmerek konzumiranega psihedelika je pozitivno koreliral tudi z občutkom »enosti« z okoljem. Samo pri izkušnjah uporabe kokaina pa se je pokazala visoka korelacija s stanjem napihovanja ega, ki se kaže kot neobičajno velik občutek samozavesti. To nakazuje na kontrastnost izkušenj uporabe kokaina v primerjavi s psihedeličnimi izkušnjami, saj je pri uporabi kokaina značilen občutek povišane samozavesti in egocentričnosti, medtem ko so z uporabo psihedelikov povezani nasprotni občutki zmanjšanega vpliva ega na posameznikovo doživljanje in vedenje (ang. selflessness).5

Kratkoročni in dolgoročni učinki psihedelikov (in razblinjanja ega) na posameznikovo psihično blagostanje

V raziskavi Noura, Evansa, Nutta in Carhart-Harrisa (2016)5 so udeleženci študije pri psihedeličnih izkušnjah poročali o pozitivnih dolgotrajnih učinkih na njihovo psihološko blagostanje. Rezultati so pokazali, da so bili pozitivni učinki na psihološko blagostanje večji pri tistih udeležencih, ki so poročali o večji stopnji občutenja razblinjanja ega, kar sovpada tudi z rezultati prejšnjih raziskav, pri katerih se je pokazala pozitivna korelacija med psihedeličnimi izkušnjami in občutkom odprtosti ter psihološkim blagostanjem (MacLean idr., 2011; Barrett idr., 2015).5 Podobno o LSD terapiji piše tudi Grof (1980)5, ki meni, da ima izkušnja »ego-smrti« in občutek izgubljanja meja med posameznikom in objektivnim svetom pomemben pozitiven terapevtski učinek. Študije o dolgotrajni uporabi psihedelikov poročajo o zmanjšanem psihološkem distresu, samomorilnosti in nekaterih težavah v duševnem zdravju (Krebs in Johansen, 2013; Hendricks idr., 2015; Johansen in Krebs, 2015).5

Za natančnejše poznavanje učinkov psihedelikov, razblinjanja ega in mehanizmov, ki stojijo za spremembami v psihičnem blagostanju bo v prihodnosti potrebno izvesti še več raziskav, ki se bodo osredotočile tako na preučevanje kratkoročnih kot tudi dolgoročnih vplivov psihedeličnih izkušenj na posameznika.

Reference

1Carhart-Harris, R. L. in Friston, K. J. (2010). The default-mode, ega-functions and free-energy: a neurobiological account of Freudian ideas. Journal of neurology, 133, 1265-1283. doi: 10.1093/brain/awq010

2Carhart-Harris, R. L., Leech, R., Erritzoe, D., Williams, T. M., Stone, J. M., Evans, J. … Nutt, D. J. (2012). Functional connectivity measures after psilocybin inform a novel hypothesis of early psychosis. Schizophrenia Bulletin, 39(6), 1343-1351. doi: 10.1093/schbul/sbs117

3Lebedev, A. V., Lövdén, M., Rosenthal, G., Feilding, A., Nutt, D. J. in Carhart-Harris. R. (2015). Finding the self by losing the self: Neural correlates of ego-dissolution under psilocybin. Human Brain Mapping, 36(8), 3137-3153. doi: 10.1002/hbm.22833

4Millière, R. (2017). Looking for the self: Phenomenology, neurophysiology and philosophical significance of drug-induced ego dissolution. Frontiers in Human Neuroscience, 11. doi:  10.3389/fnhum.2017.00245

5Nour, M., Evans, L., Nutt, D. in Carhart-Harris, R. L. (2016). Ego-dissolution and psychedelics: Validation of the Ego-Dissolution Inventory (EDI).  Frontiers in Human Neuroscience, 10. doi: 10.3389/fnhum.2016.00269

Leave a Reply

Your email address will not be published.