Kratek komentar psihološkega oddelka

Red. prof. dr. Valentin Bucik je predstojnik Oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je redni profesor za psihološko metodologijo in vodja Katedre za psihološko metodologijo. Na Oddelku za psihologijo se je redno zaposlil leta 1986. Kot predstojnika oddelka sem ga povprašala o trenutnem stanju in smernicah razvoja našega oddelka.

Po čem menite, da se Oddelek za psihologijo razlikuje od drugih oddelkov na naši fakulteti?

V resnici je psihologija za Filozofsko fakulteto zelo specifična, ker je organizirana drugače kot kakšen drug študij. Gre za izrazito empirično usmerjen študij z velikim številom vaj, torej praktičnega dela, deloma tudi dela na terenu in ekskurzij, česar na drugih študijih (z izjemo arheologije in etnologije) ne boste našli. Je pa to vprašanje pomembno zaradi tega, ker je naš študij precej drag, kar pa je v nasprotju s tem, koliko denarja dobimo za študij psihologije iz državnega proračuna v Sloveniji. Psihologija velja za družbeno vedo in spada med najslabše plačane študije, kar je v bistvu paradoks. Brez vprašanja, koliko dejansko študij psihologije stane, so nas umestili v družboslovje. Zato imamo stalne težave s financiranjem študija oz. denarjem, ki ga smemo porabiti zanj.

Zakaj pa je študij psihologije enopredmeten in ga ni mogoče kombinirati z drugimi študiji?

Že pred časom smo ugotovili, da je študij psihologije tako zahteven, da zahteva celega študenta na eni študijski smeri. Do sedaj se je to izkazalo kot dobra izkušnja, saj že tisto, kar vam mi želimo dati, komaj umestimo v ure, ki so nam za to na voljo. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi poleg takšnega študija opravljali še enega. Z vsebinskega vidika bi bilo to sicer dobro, zato tudi najdete kakšen predmet pri študiju psihologije, ki je prej soroden kakšnemu drugemu študiju. Študentje pa lahko v okviru zunanjih izbirnih predmetov sami izbirate druge teme. Filozofske, antropološke, tehnološke, pedagoške in sociološke teme so takšne, ki bi lahko bile v študiju psihologije – jih sicer imamo, vendar ne v želenem obsegu. Določene tematike poskušamo vključevati kot izbirne predmete, od samega študenta pa je odvisno, kateri predmet bo izbral.

Kakšno pa je trenutno stanje glede sprejemnih izpitov?

Oba sistema imata svoje dobre in svoje slabe strani. Osebno nisem velik pristaš sprejemnih izpitov, ker ko rečemo, da je treba študente selekcionirati, je treba opredeliti, na osnovi česa jih selekcioniramo. Na osnovi znanja, sposobnosti, osebnostnih lastnosti, motiva ali česa drugega? Glede znanja sam ne vidim nobenega razloga za sprejemne izpite, saj tisto znanje, ki ga potrebujemo ali pričakujemo od študentov psihologije, lahko najbolje izmerimo z maturitetnimi izpiti. Drugo vprašanje pa je, kakšne študente potrebujemo z vidika sposobnosti, veščin in osebnostnih lastnosti. Tu smo na spolzkem terenu. Ne sprašujemo se, kdo bi moral biti dober psiholog in kakšne lastnosti bi dober psiholog moral imeti, ampak se sprašujemo, kakšne lastnosti bi moral imeti dober študent psihologije. Zdi se mi, da imamo težave s tem, ali imamo pravico nekomu, ki ima določeno osebnostno strukturo onemogočiti študij psihologije, glede na to, kakšno osebnostno strukturo ima nekdo drug.

Bi sprejemne izpite morda kdaj v prihodnosti ponovno uvedli?

S sprejemnimi izpiti je veliko dela. Velik del poletja je zapravljen samo za to. Moj glavni argument pa je, da bi moral kandidat ob vpisnem sistemu, kakršnega imamo, delati sprejemne izpite na različnih članicah Univerze, če želi kandidirati za različne študije v smislu prve, druge in tretje izbire. V enem poletju bi tako moral opraviti tri zahtevne sprejemne izpite in tvegati, da niti na enem študiju ne bo izbran. Tega jaz študentom ne želim. Zaradi tega se mi zdi bolj varen sistem ta, ki ga imamo, pri čemer bi sam dodal nekatere determinante, ki bi govorile o motiviranosti – nek dodaten razgovor, motivacijska pisma, nekaj, s čimer bi pri kandidatu lahko preverili, zakaj sploh želi študirati psihologijo in kakšen je njegov namen s tem študijem in poklicem.

So morda načrtovane kakšne spremembe glede programa?

Ves čas se pogovarjamo o tem, ali bi študij psihologije moral biti enoten študij ali pa bi ostali pri dvostopenjskem študiju. Po eni strani nam dvostopenjski študij dela težave, ker umetno delimo teme na prvo in drugo stopnjo. Študentov že na prvi stopnji ne smemo opremiti z določenimi kompetencami, ker vemo, da po treh letih nekdo z diplomskim nazivom pride na trg delovne sile in je treba poskrbeti za to, da določene stvari lahko opravlja, določenih pa ne. Zato na nek način umetno razdelimo teme, da v prvih treh letih ne bi študentom dali preveč kompetenc. Zdi se, kot da namenoma manipuliramo, ampak dejansko imamo problem s tem, kaj psiholog po treh letih lahko na trgu delovne sile počne. Mi menimo, da malo. S tega vidika bi se nam zdela manjša potrata časa in energije, če bi že na začetku študentje vedeli, da računajo na 5-letni študij. Sam sem zagovornik tega mnenja, da bi bil študij psihologije enoten, ker je tako tudi prenos znanj in informacij v višje letnike bolj enostaven. Hkrati pa študentje menijo, da tako omogočimo študentom, ki k nam pridejo študirat psihologijo, da pri nas tudi končajo študij in tako pridejo do poklica. Trenutno je status takšen, da morajo kandidirati tako za prvo kot drugo stopnjo in dogaja se nam to, da na drugo stopnjo prihajajo ljudje od drugod, in če prihajajo z boljšimi pogoji, lahko izpodrinejo naše lastne študente.

Kako pa bi rešili problematiko študentov, ki prihajajo od drugod?

Nič slabega ni, če se študentje mešajo. Veseli smo študentov, ki pridejo od drugod in imajo dobre ocene. Ne zdi pa se mi pravično, da moramo študente, ki prihajajo od drugod, izenačiti po njihovih primarnih ocenah. Ocene študentov bi morali spraviti na z-vrednosti in jih na osnovi tega primerjati. Če dobimo študentov več, kot imamo mest, jih moramo razporediti po njihovem povprečnem dosežku na matičnem študiju in nič drugega. Pred časom sem predlagal, da bi za izenačevanje študentov uvedli dodatne sprejemne izpite, neka preverjanja znanja iz tem s prve stopnje pred vstopom na drugo stopnjo, na podlagi tega pa bi razporejali študente, vendar nisem uspel. Študenti niso bili za, saj bi bilo to pred vpisom na drugo stopnjo za njih preveč zahtevno. Sam sem imel v mislih to, da se vidi, kaj pravzaprav znajo študentje, ki pridejo od nekod drugod. Počasi in zelo plaho se sicer še vedno dogovarjamo, da bi podali predlog enovitega programa. Nekaterim se zdi bolj dragoceno to, da je študentom dovoljeno prehajati iz enega programa v drugega, problem pa je tudi v tem, da kakšnega študenta lahko po treh letih spustiš tudi ven, da gre študirati kaj drugega, pri enovitem študiju pa se to žal zaplete.

Na drugi stopnji študija imamo samo tri module, med katerimi lahko izbiramo. Se morda načrtujejo kakšne spremembe tudi na tem področju?

Razmišljali smo o drugačni organizaciji modulov na drugi stopnji. Zdi se mi, da ta stvar ne funkcionira tako, kot bi morala. Veliko preobremenjeno je področje klinične psihologije in kolegi skoraj ne zmorejo tega dela, na psihologiji dela in pedagoški psihologiji, ki pa sta enako pomembni področji, so pa drugačne težave. Nagibamo se k temu, da bi module razdelali in ponudili to, kar se daje v modulih v široki paleti izbirnih predmetov, da študent sam nabere tisto, kar mu bolj ustreza. Na koncu koncev so nazivi ob končani drugi stopnji enaki. Študent bi lahko svoj interes, profil in perspektivo zgradil s temi samostojnimi izbirnimi predmeti.

Pri našem študiju je tudi precej malo prakse, kar mnogim predstavlja težavo. Ste imeli v mislih, da bi študentom v prihodnosti omogočili več prakse?

V Sloveniji nasploh je situacija s prakso zelo slaba, kar pomeni, da ni nekih sistemov, ki bi omogočali dogovor Univerze s ponudniki različnih možnosti praktičnega dela, da bi to teklo na urejeni sistemski ravni. Situacija se je malo izboljšala tako, da študent preživi več časa zunaj na drugih institucijah. Več praktičnega dela si pa želimo tudi pri rednih predmetih, kot je pedagoška psihologija, psihologija dela in zlasti klinična psihologija, predvsem pri vajah. Vendar nikakor ne dosežemo tega, da bi to bilo regulirano na neki urejeni sistemski ravni. Očitek študentov je upravičen, ko pravijo, da je naša psihologija zelo dobra, kar se zadeva akademske psihologije, medtem ko pa bi glede prenosa v prakso lahko naredili več. Nujno je upoštevati dejstvo, da študenta psihologije ne moremo kar tako poslati v prakso. Najprej ga je potrebno opremiti z vsemi mogočimi znanji in spretnostmi, da bi vedel, kaj v praksi počne, da bo občutljiv na to, kar je dejansko treba opazovati. V prakso je treba poslati strokovnjaka in ne naivnega opazovalca, ki ne bo vedel, kaj početi. Bi pa vsekakor lahko naredili veliko več glede praktičnega dela. Vse skupaj je tudi vezano na spremembo programa. Če želimo več prakse, moramo študente manj obremeniti z določenimi teoretičnimi vsebinami, torej je potrebno najti neko ravnovesje.

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi naš študij potekal bolj samostojno?

Včasih smo si celo želeli svojo fakulteto, ravno zaradi vseh teh razlogov. Psihologija je tako specifičen študij, da jo je zelo težko primerjati z drugimi programi na fakulteti in ogromno energije porabimo za to, da prepričujemo druge, vključno z vodstvom fakultete, kaj mi sploh potrebujemo in kaj moramo imeti urejeno. Ena od stvari, ki se je zgodila pred mnogimi leti, je bila, ko se je začelo uvajanje računalniškega opismenjevanja na fakulteti in smo bili psihologi med prvimi, ki smo opozarjali, da je to osnovno sredstvo, zato smo zahtevali dodaten denar za opremo. Nekateri študijski programi oz. oddelki so nas zelo debelo gledali zaradi tega. Zato smo z vseh vidikov razmišljali, da bi morda bili samostojni ali pa morda vezani z nekom drugim. Če se zgledujemo po Univerzi na Dunaju, so psihologi dosegli ustanovitev svoje fakultete. Stvar je stekla in zdaj imajo že deset let svojo fakulteto, kar se mi zdi idealno.

Lahko vidimo, da je naš oddelek kljub navidezni statičnosti v resnici prežet z neprestanim načrtovanjem. Veliko je govora o spremembah, ki pa niso enostavne in enolične. Morda se bo v prihodnosti ob upoštevanju tako strokovnih mnenj kot mnenj študentov organiziranost našega oddelka korenito spremenila.

Leave a Reply

Your email address will not be published.