”Če bi moral biti zasvojen, bi bil še najraje s seksom.”

Biti zasvojen s spolnostjo je skozi prizmo današnje družbe lahko celo zavidljiva lastnost posameznika. Tako tudi biti ženskar ali pa pornografski numizmatik dandanes ni več kaj pretirano »nevsakdanjega«. Pa vendar je nujno zavedanje, da za vsem tem lahko stoji zasvojenost, ki ne pozna meja.

 

Kaj je spolna zasvojenost?

Splošno prepričanje sledi mišljenju, da si zasvojeni s spolnostjo sami izberejo škodljivo vedenje. Vendar najnovejše raziskave številnih strokovnjakov tej domnevi oporekajo. Kot primer novejše definicije spolne zasvojenosti lahko vzamemo opredelitev Ameriškega združenja za medicino zasvojenosti (American Society of Addiction Medicine, ASAM), ki poudarja, da gre »za kronično motnjo v delovanju možganov in ne samo za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega predajanja spolnosti« (ASAM, 2011, v Topić, 2015). Vedenjski vzorci spolno zasvojenih so le pojavne oblike kronične bolezni možganskega nagrajevalnega kroga, ki se kaže kot nefunkcionalno delovanje sklopov nevronskih povezav, to pa prizadene posameznika na telesni, socialni, duševni in duhovni ravni. Preprosto rečeno, zasvojenost s spolnostjo ni izbira ali možnost, temveč obrambni mehanizem, ki je povezan s preživetjem (Carnes, 2006, v Topić, 2015). Pri tem ne gre za zasvojenost s specifično substanco, temveč se zasvojenost odraža skozi kompulzivno vedenje, povezano s spolnostjo .

Za lažje razumevanje si poglejmo sliko, ki opisuje sistem zasvojenosti s spolnostjo (povzeto po Carnes, 1983, 2011; Rosenberg, Curtiss Feder, 2014; Weiss, 2013, v Topić, 2015).

Slika 1: Sistem zasvojenosti (Vir: Mending a Shattered heart, 2011 v Topić, 2015)

Pomemben del zasvojenskega cikla je sistem prepričanj večine spolno zasvojenih, to je, da so blago z napako in da nikoli ne bodo dovolj dobri. Doživljajo neprijetna čustva, ki pa jih z zasvojenskim vedenjem poskušajo vsaj začasno utišati. Na tej točki se vključijo obrambni mehanizmi, kot so zanikanje, racionalizacija, opravičevanje in miselne distorzije, katerih namen je lajšanje in pospeševanje vedenja. S tem zasvojeni s spolnostjo stopijo v faze izhodiščnega ciklusa: preokupacija, rituali in izvedba dejanskega vedenja, v našem primeru seksualne kompulzivnosti. Začetnemu navdušenju in kratkotrajnem olajšanju sledi obup, začarani krog krivde in sramu, ki sta ponavadi posledica ponovnega neuspeha. Zaradi nemoči in nelagodnih čustev zasvojenih, se znova pojavi želja po nadzorovanju čustev s pomočjo omame. Ob vsakem nadaljnjem neuspehu se okrepi njihovo osnovno prepričanje in krog zasvojenosti se ponovi.

Naj pripomnim, da je to le eden izmed vidikov spolne zasvojenosti, saj je v teoriji moč zaslediti različne pristope obravnav pojava. Nadaljevanje članka se aplicira na omenjeno razlago delovanja zasvojenosti s spolnostjo.

 

Znaki spolne zasvojenosti

Eden izmed znakov  je zagotovo neobvladljiv vedenjski vzorec. Obseg, trajanje ali količina tega vedenja pri zasvojenih vedno presežejo okvir načrtovanega. Zasvojenemu je lahko popolnoma jasno, da mu vedenje škoduje, vendar ga ne zmore prekiniti ali omejiti (Topić, 2015). Med simptome spada tudi zmanjšana zmožnost prepoznavanja težav, tako v vedenju posameznika kot v njegovem odnosu do drugih. Za predstavnike spolne zasvojenosti je značilna nesposobnost za trajno abstinenco, hlepenje po omami in  nadaljevanje vedenja kljub negativnim posledicam.

Topić (2015) pri spolno zasvojenem vedenju opozarja na dve skrajnosti. Prva oblika skrajnega vedenja je izživljanje, kar pomeni, da je oseba na področju spolnosti izgubila nadzor in se izživlja. Posledica tega je sproščanje napetosti, blaženje bolečine, zmanjšanje tesnobe, depresije, osamljenosti ali kateregakoli neprijetnega čustva. Ko se zasvojeni zave, da je znova izgubil nadzor nad svojim vedenjem, se začne največkrat truditi, da bi ga znova vzpostavil. Tako izbere drugo skrajnost, izogibanje seksualnosti. Posamezniki se tako zapletejo v neskončne cikle izživljanja in nadzorovanja, ki mu sledijo poskusi omejevanja seksualnega vedenja ali v skrajnih primerih odpovedovanje vsemu, kar je kakor koli povezano s spolnostjo. Spolno zasvojeni imajo redko eno samo vrsto zasvojenosti, v povezavi z izhodiščno vrsto zasvojenosti najpogosteje najdemo kemične substance in hrano.

Pojav seksualne zasvojenosti je navzoč skozi zgodovino uradnih diagnoz v Diagnostic and Statictical Manual of Mental Disorders (DSM), ki je tovrstno bolezen nekajkrat uveljavilo in jo naposled tudi odstranilo. Razlog za tem tiči v pomanjkanju empiričnih dokazov na tem področju. Zato je potrebno poudariti, da danes diagnoza zasvojenosti s spolnostjo v nobenem klasifikacijskem sistemu ni bila sprejeta, pri čemer se legitimnost tovrstne zasvojenosti postavi pod vprašaj.

 

Pojavne oblike spolne zasvojenosti

Seksualna zasvojenost nastopa v raznoterih oblikah vedenjskih vzorcev. V nadaljevanju navajam nekaj izbranih pojavnih oblik spolne zasvojenosti (povzeto po Ziherl, 2013; MKB10-AM, 2016; Topić, 2015):

Sanjarjenje o seksu ali fantazijski seks je vzburjenje, vezano na seksualno nabite fantazije, odnose in okoliščine, ki jih zasvojeni ustvarijo na ravni opazovanja privlačnih oseb. Zasvojeni poskušajo čim dlje ostati v stanju, podobnemu transu, pri čemer nivo doživljanja stopnjujejo z masturbiranjem, kar je pogosta oblika izražanja izhodiščnega vedenja. Cilj ni orgazem, saj ta prekine obsesivni trans.

Voajerizem pomeni težnjo po opazovanju ljudi ob spolnem odnosu ali opazovanje njihovih intimnih predelov. Gre za vizualno vzburjenje, katerega doživljanje zasvojeni stopnjujejo z masturbiranjem, tveganjem in prestopanjem mej (različne oblike opazovanja drugih brez njihove vednosti).

Seksualni lov je naslednja pojavna oblika, pri čemer je vedenjski vzorec zapeljevanje. Vzburjenje se stopnjuje s številom partnerjev in povečanjem tveganja, vezano  je tudi na občutek moči in nadzora na drugo osebo kot posledico zapeljevanja. Resnični seks je po uspešnem zapeljevanju manj pomemben ali celo nezaželen, nekateri zasvojeni se mu celo izogibajo.

Ekshibicionizem je težnja razgaljanja genitalij pred tujci (navadno nasprotnega spola) ali ljudmi na javnih prostorih, brez namenskega vabila po tesnejšem kontaktu. Vzburjenje je vezano na reakcijo opazovalca, torej šok ali zanimanje, in se udejanji v času razgaljenja, ki mu navadno sledi masturbacija. Takšno vedenje je značilno predvsem za moške, pri katerih se v primerjavi z ženskim spolom, drugače izraža.

Sadomazohizem predstavlja preferenco do spolne aktivnosti, ki vključuje povzročanje bolečine ali občutek poniževanja ali podrejanja. Če je subjektu ljubše, da ostaja v vlogi prejemnika takšne stimulacije, se to imenuje mazohizem; v nasprotni vlogi povzročitelja, govorimo o sadizmu. Vzburjenje je povezano z bolečino in s ponižanjem, sprožilec zanj je strah ali ponavljanje okoliščin, ki so povezane z doživljanjem strahu. Vedenjski vzorci so telesne poškodbe ali bolečine med seksualno aktivnostjo za stopnjevanje intenzivnosti užitka, prostovoljno odpovedovanje moči ali igranje vloge žrtve in boleča uporaba seksualnih pripomočkov.

 

Vzroki za nastanek spolne zasvojenosti

Vzrok za nastanek spolne zasvojenosti Topić (2015) in Carnes (2006) pripisujeta zlorabam, ki so jih kot otroci bili deležni zasvojeni s spolnostjo. Govorimo o travmah v otroštvu. Mnogi zasvojeni so potrdili, da so bili v preteklosti s strani odraslih spolno zlorabljeni, pri čemer je že njihova bližina dovolj, da otrok to občuti kot zlorabo. Meja je lahko prekoračena že, če se starši vpričo otroka do tujcev vedejo izrazito seksualno ali pa gledajo nanje kot na seksualni objekt, temu lahko sledi, da otrok prezgodaj občuti seksualno vzburjenje in zato začne tudi ostalim odnosom pripisovati tovrsten pomen. V kolikor je posameznik v otroštvu zlorabljen, obstaja velika verjetnost, da bo kot odrasel zasvojen, možno pa je tudi, da bo imel več zasvojenosti hkrati. V mnogih primerih zasvojeni s spolnostjo uporabljajo mamila in alkohol za obvladovanje posledic zlorabe. Zloraba sovpada z začetkom zasvojenosti ali pa se je zgodila tik pred njenim izbruhom (Carnes, 2006).

Kljub temu spolna nasilna zloraba, kamor uvrščamo posilstvo, ni edini dejavnik za nastanek spolne zasvojenosti, temveč so to lahko tudi druge vrste zlorab, med drugim čustvena in telesna. Čustvene zlorabe, ki se manifestirajo v primarnem okolju kot pomanjkanje zaščite, nege in skrbi za otroka, prispevajo k razvoju osebnosti, zasnovani na sramu. Pomanjkanje iz otroštva (glej sliko cikel zasvojenosti) poskušajo nadomestiti s spolnostjo, ki se je izkazala kot mogoč način bega pred bolečino in zapolnitev ”otroške” čustvene praznine. Številni spolno zasvojeni razvijejo post travmatsko stresno motnjo (PTSM) z zapoznelim učinkom, ki se izraža skozi zasvojenčeva iskanja skrajno tveganih ponovitev izkušenj zlorabe.

Otroške travme niso edini morebiten vzrok nastanka spolne zasvojenosti. Pri slednji ne gre zanemariti preostalih dejavnikov tveganja, kot so: genetski dejavniki, primarno družinsko okolje, socialno okolje, predvsem pa ponavljanje vedenjskih vzorcev. V primernem okolju je otroku v optimalnih okoliščinah zagotovljen razvoj sposobnosti za varno navezanost na drugo osebo in zaupanje, kar pri večini spolno zasvojenih ni prisotno. Ti pogosto prihajajo iz čustveno odtujenih in skrajno togih družin, kjer je navzoča odsotnost dotika in s tem potencialen razvoj spolne zasvojenosti kot uteha čustveni bolečini.

 

Posledice spolne zasvojenosti

Zasvojenost s spolnostjo posameznikom nemalokrat pusti negativne posledice na čustveni in vedenjski ravni. Topić (2015) kot primer tovrstnih konsekvenc navaja depresijo, anksioznost in splošno čustveno preobremenjenost, pretirano občutljivost na stres, težave z opisovanjem čustev in ločevanjem med čustvi ter čustvenimi odzivi (imenovano tudi aleksitimija) in zmanjšano sposobnost nadzora nad lastnim vedenjem. Krhanje pomembnih življenjskih odnosov je ena izmed ”najučinkovitejših” posledic, saj ob tem večina zasvojenih doseže točko, ko se zavejo, da tega ne zmorejo več. Sledi vztrajno prizadevanje za omejitev ali prekinitev škodljivega spolnega vedenja, katerega zasvojeni najpogosteje ne zmorejo spremeniti sami. Zdravljenje spolne zasvojenosti, tudi v Sloveniji, lahko poteka na tri možne načine: s pomočjo individualne, partnerske ali skupinske terapije (dvanajstkoračna skupina za zasvojene s spolnostjo SSA). Če se posameznik ne zdravi ali ne vključi v proces okrevanja, postane spolna zasvojenost progresivna in lahko povzroči trajne negativne posledice, zato je pomoč nujno potrebna.

 

Reference

Carnes, P. (2006). Ne recite temu ljubezen: pot is seksualne zasvojenosti. Zagorje ob Savi: Studio
Moderna Storitve.

MKB-10-AM. (2016). Sneto 10. 12. 2017 s: http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/
podatki/klasifikacije_sifranti/mkb/mkb10-am-v6_v03_splet.pdf.

Ziherl, S. (2013). Spolne motnje. V P. Pregelj, B. Kores Plesničar, M. Tomori, B. Zalar in
S. Ziherl (ur.),  Psihiatrija. (str. 270-277). Ljubljana: Psihiatrična klinika.

Topić, P. (2015). Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi: priročnik za strokovnjake, zasvojene in njihove družinske člane. Maribor: Založba Pivec.

Leave a Reply

Your email address will not be published.