Uporabnost medicinske hipnoze

Hipnozo navadno definiramo kot spremenjeno stanje zavesti z usmerjeno notranjo pozornostjo, povečano sugestibilnostjo in zmanjšano zunanjo zavestjo. Raziskovalec Tart (1972; v Halsband, Mueller, Hinterberger in Strickner, 2009) te spremembe opisuje kot »opazno radikalno kvalitativno spremembo v zavesti«. Izraz medicinska hipnoza uporabljamo specifično za uporabo hipnoze v kontekstu zdravstva, katere namen je izključno pomoč klientom. Spletna stran Društva za medicinsko hipnozo Slovenije k temu dodaja, da »gre za budno stanje intenzivne relaksacije in koncentracije, pri katerem se zavest oddalji od vsakodnevnih skrbi, v tem sproščenem stanju pa lahko podzavest kreativno odgovarja na sugestije, kar pacientu omogoča spreminjanje lastnih neželenih lastnosti« (pridobljeno z naslova: http://www.hipnoza-dmhs.si/medicinska-hipnoza.html).

Ohranjeni zapisi o tem spremenjenem stanju zavesti obstajajo že od časa Sumercev, ki so živeli okoli štiri tisoč let pred nami. Današnje poimenovanje ‘hipnoze’ izhaja iz grške besede ‘hypnos’, ki pomeni spanje. Danes vemo, da je hipnotično stanje drugačno od spanja tako z vidika fizioloških značilnosti kot tudi z vidika kognitivnih procesov, ki se v obeh stanjih dogajajo.  Posameznik v obeh primerih ni pozoren na zunanje dražljaje in ima sproščeno telo, vendar pri hipnozi ohranja pozornost na lastne misli in čustva, ter lahko sledi različnim sugestijam, ki mu omogočajo nov način doživljanja sebe in svojih izkušenj (Hasband idr., 2009). Posamezniki, ki so doživeli hipnotično stanje poročajo o povečani sproščenosti, sposobnosti za domišljijo, spremenjenem doživljanju okolja in zmanjšani sposobnosti kritičnega mišljenja (Halsband, 2008; v Halsband idr., 2009). Potrebno je omeniti še, da hipnoza brez zavestne privolitve klienta ne bo uspešna.

Danes so vse pogostejše raziskave, ki ugotavljajo, kaj se dogaja v možganih osebe, ki je hipnotizirana. S pomočjo metod kot so fMRI in PET je mogoče opazovati spremembe v aktivnosti hipnotiziranih možganov, ki so podobne tem, ki se pojavijo pri osebah v meditativnem stanju. Obe stanji sta si podobni verjetno zato, ker pri njiju posameznik doseže notranjo pozornost (t.j. pozornosti na lastne misli) in sprejemanje lastnih misli (v smislu čuječnosti). Glavna razlika med hipnozo in meditacijo je predvsem v tem, da pri hipnozi veliko vlogo igra sugestibilnost, pri meditaciji pa je bolj pomemben trening čuječnosti (Holroyd, 2003; v Halsband idr., 2009). Sugestibilnost v hipnozi deloma dosežemo tako, da ustvarjamo pozitiven odnos in zaupanje med posameznikom, ki izvaja medicinsko hipnozo in njegovim klientom, deloma pa gre za lastnost vsakega posameznika (Halsband idr., 2009).

Ko so raziskovalci opazovali odzive možganov oseb, ki so bile v hipnotičnem stanju in odzive tistih, ki so bili v običajnem budnem stanju, so opazili razlike v delovanju na področjih, ki jih povezujemo z usmerjanjem pozornosti, kontrolo čustvenih in somatskih odzivov ter samozavedanjem. Področje za samozavedanje je v hipnotiziranih posameznikih manj aktivno, ostala našteta pa bolj (Jiang, White, Greicius, Waelde in Spiegel, 2017). Prav tako je bolj aktivno področje možganov, ki ga povezujemo z vizualnim procesiranjem in miselnim predstavljanjem (Landry, Lifshitz, in Raz, 2017).

Zaradi vseh teh lastnosti se hipnoza čedalje bolj uporablja v namene zdravljenja. Miselne predstave hipnotizirani osebi omogočijo, da lahko ob vodenju z ustreznimi sugestijami na drugačen način predeluje svoja čustva, misli, izkušnje ali pa tako rešuje probleme. Ker ima ohranjeno sposobnost usmerjanja pozornosti, lahko natančno spremlja govor hipnotizerja in pozornost usmerja glede na njegova navodila. Samozavedanje je pri hipnozi zmanjšano zato, ker posameznik ni pozoren na svoje telo in duševna stanja, ampak se doživlja le preko miselnih predstav. To mu omogoči nekoliko bolj objektiven pogled na svoje težave in čustva. Ker ima posameznik v hipnotičnem stanju večjo kontrolo nad svojimi čustvenimi in somatskimi odzivi, se lahko uporablja na primer pri zdravljenju fobij, posttravmatske stresne motnje in pri zmanjševanju bolečine.

Raziskava iz leta 2016, opravljena na posameznikih z dentalno fobijo (t.j. strah pred zobozdravniki in zobozdravstvenimi posegi), je pokazala, da so ti posamezniki pod vplivom hipnoze doživljali pomembno manj stresa in strahu, ko so jim kazali dražljaje, ki so sicer pri njih v povsem budnem stanju sprožili anksiozno reakcijo. Tu se kaže prej omenjen učinek hipnoze – sposobnost kontrole nad čustvenim odzivom. Raziskava tako potrjuje, da je hipnoza učinkovita metoda za zmanjševanje strahu. Zmanjšanje stresa je bilo pri posameznikih zaznano tako subjektivno kot tudi preko meritev fizioloških pokazateljev (Halsband in Wolf, 2016). Druge raziskave kažejo tudi na to, da hipnotizirane osebe pod vplivom hipnoze doživljajo manj bolečine, zato se hipnoza lahko uporablja kot dodatno anestetično sredstvo (npr. pri dentalnih posegih). Učinek je sicer manj izrazit in trajen kot pri (kemično inducirani) lokalni anesteziji, vendar dovolj podoben, da raziskovalci menijo, da bi lahko v posameznih primerih s hipnozo nadomestil lokalno anestezijo (Wolf idr., 2016). V dentalni in porodniški praksi nekateri zdravstveni delavci že dalj časa uporabljajo hipnozo pri osebah, ki iz različnih razlogov ne morejo ali ne želijo biti pod vplivom kemične anestezije. V drugi svetovni vojni so hipnozo ponekod uporabljali za zmanjševanje bolečine, kadar jim je primanjkovalo anestetičnih sredstev. Pajntar in Lavrič (1971), ki sta pri velikem številu porodov uporabljala hipnozo za zmanjševanje bolečin, poročata, da je bila pri vseh porodih vidna večja sproščenost pacientk. Poleg tega so doživljale tudi manj bolečin, v majhnem odstotku celo nič. Ostale so (posebej pri močnejših popadkih) sicer čutile bolečino, vendar se jo po porodu večinoma niso jasno spominjale. Bile so tudi manj utrujene in bolj zadovoljne s porodom v primerjavi s tistimi, ki so rojevale brez hipnoze.

Obetajoči so tudi rezultati študij, v katerih so s hipnozo skušali pomagati posameznikom, ki imajo težave z anksioznostjo in posttravmatsko stresno motnjo (PTSM). Metaanaliza raziskav, ki so spremljale kratkoročne in dolgoročne učinke hipnoze pri osebah, ki so trpele za PTSM, kaže na to, da ima hipnoza podobno učinkovitost kot vedenjsko kognitivni pristopi in sistematična desenzitizacija (ali izpostavljanje). Njeni učinki so še vedno vidni po štirih tednih in tudi še po 12 mesecih (Rotaru in Rusu, 2015).

Poleg zdravljenja anksioznih motenj je hipnoza lahko uporabna tudi za odvajanje od kajenja, zdravljenje depresije, motenj hranjenja psihosomatskih motenj in za večanje samozavesti. V Sloveniji se je mogoče izobraziti za terapevta medicinske hipnoze v okviru Društva za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS), ki predvsem psihologom, zdravnikom in študentom obeh smeri ponuja izobraževanja.

Zaključimo lahko, da je medicinska hipnoza metoda, katerih učinki vključujejo sproščenost, povečano notranjo pozornost, sposobnost mentalne predstave in kontrole čustvenih in telesnih odzivov. Vse te značilnosti lahko učinkovito uporabimo pri zdravljenju oseb z anksioznimi motnjami (kot sta dentalna fobija in PTSM), prav tako pa lahko s hipnozo ustvarjamo učinke, s katerimi lahko lajšamo bolečine pri dentalnih posegih in porodih. Hipnoza bi tako lahko vsaj pri nekaterih posameznikih deloma nadomestila lokalno anestezijo.

 

Viri

Halsband, U., Mueller, S., Hinterberger, T. in Strickner, S. (2009). Plasticity changes in the brain in hypnosis and medication. Contemporary Hypnosis, 26(4), 194–215.

Halsband, U., Wolf, T. G. (2016). Functional changes in brain activity after hypnosis in patients with dental phobia. Journal of Physiology – Paris, 109, 131–142.

Jiang, H., White, M. P., Greicius, M. D. Waelde, L. C. in Spiegel, D. (2017). Brain Activity and Functional Connectivity Associated with Hypnosis. Cerebral Cortex, 27, 4083–4093.

Landry, M., Lifshitz, M. in Raz, A. (2017). Brain correlates of hypnosis: A systematic review and meta-analytic exploration. Neuroscience and Biobehavioral Reviews.

Medicinska hipnoza. Pridobljeno 17. 11. 2017 z naslova: http://www.hipnoza-dmhs.si/medicinska-hipnoza.html.

Pajntar, M. in Lavrič, M. (1971). Hipnoza pri porodu. Obzornik zdravstvene nege, 5(4), 229–232.

Rotaru, T. S. in Rusu, A. (2015). A Meta-Analysis for the Efficacy of Hypnotherapy in Alleviating PTSD Symptoms. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 64(1), 116–136.

Wolf, T. G., Wolf, D., Callaway, A., Below, D., d’Hoedt, B., Willershausen, B. in Daubländer, M. (2016). Hypnosis and Local Anesthesia for Dental Pain Relief—Alternative or Adjunct Therapy?—A Randomized, Clinical-Experimental Crossover Study. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 64(4), 391–403.

Leave a Reply

Your email address will not be published.