Razlika med kliničnim psihologom, psihoterapevtom in psihiatrom

»Aha, psihologijo študiraš. Fajn, fajn … Boš imela zdaj veliko dela, ko že vsak drugi potrebuje tablete.«

Se je že kdo znašel v položaju, ko je moral presenečenemu stricu razložiti, zakaj je v psihologiji toliko statistike, če pa »psiholog itak samo posluša, kako se drugi na kavču pritožujejo«? Ali pa razložiti razliko med kliničnim psihologom in psihiatrom? Marsikateremu študentu psihologije se je že zgodilo, da je moral pojasniti, kaj v bistvu počne psiholog in kakšne so razlike med psihologom, psihoterapevtom in psihiatrom. Razlike med temi poklici namreč niso samoumevne in v primeru, da potrebujemo njihove storitve, jih moramo nujno razumeti. S tem namenom vam želimo to tudi razložiti.

Medtem ko Društvo psihologov Slovenije definira psihologa kot strokovnjaka, ki je zaključil študij psihologije na Filozofski fakulteti in lahko dela na številnih področjih, pa Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje pravi, da psiholog pomaga ljudem s čustvenimi, vedenjskimi, učnimi ali osebnostnimi težavami, pri čemur mu kot vodilo služita etični kodeks psihologov in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Prav tako poudari, da je psiholog usposobljen za psihološko diagnostiko in uporabo različnih testov, kar še posebej razlikuje psihologa od ostalih poklicev, saj lahko le psiholog izvaja psihološko diagnostiko. Naše znanje statistike pa nam omogoča ustrezno izvajanje testiranj in tudi interpretacijo rezultatov. To seveda ne pomeni, da psiholog izvaja samo diagnostiko ali dela le v zdravstvu – lahko jih namreč najdemo na številnih področjih, predvsem na pedagoškem področju in na področju dela in organizacij.

Kdo vse ima lahko naziv psihoterapevta ni tako jasno določeno kot pri psihologu, ker je trenutno stanje na zakonski ravni določevanja psihoterapevtskega poklica razmeroma neurejeno. Zato bi lahko rekli, da si naziv psihoterapevta lahko pripiše kdorkoli, ki je po zaključeni univerzitetni izobrazbi nadaljeval z dodatnim večletnim izobraževanjem iz ene izmed psihoterapevtskih smeri in opravil osebno terapevtsko izkušnjo s konzultacijami oziroma supervizijo. Ne smemo pa zamenjati psihoterapevta s kliničnim psihologom, torej psihologom, ki je opravil specializacijo iz klinične psihologije in praviloma dela v zdravstvenih institucijah. Ta se ukvarja primarno s psihološkim diagnosticiranjem in zdravljenjem duševnih motenj. Medtem ko se k psihoterapevtu lahko naročimo sami in nato tudi sami poravnamo račun, je za kliničnega psihologa potrebna napotnica. Toda to ne pomeni, da lahko klinični psiholog predpisuje zdravila ali izdaja napotnice za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Slednje lahko naredi samo zdravnik. Velikokrat je to psihiater.

Psihiater mora diplomirati na medicinski fakulteti in pridobiti naziv doktorja medicine, nakar po sekundariatu sledi opravljanje specializacije iz psihiatrije. Med specializacijo se lahko usmeri v pedopsihiatrijo (psihiatrijo za otroke in mladostnike) ali splošno psihiatrijo. Tako pedopsihiatri kot psihiatri diagnosticirajo in zdravijo duševne motnje, pri tem pa lahko predpisujejo zdravila in izdajajo napotnice. Toda če hočemo k psihiatru, ne potrebujemo napotnice, ampak se moramo naročiti v psihiatrični ambulanti.

Med temi poklici obstajajo podobnosti in je tako popolnoma razumljivo, da jih ljudje včasih zamešajo. Neurejena zakonodaja na področju psihoterapevtskih storitev in tudi splošna stigma, ki je povezana z duševnimi motnjami, ne olajšata razlikovanja. Morda lahko ravno takšen članek, kot je ta, pri tem nekoliko pomaga.