A priskočite na pomoč?

Alkohol je najpogostejša in najbolj zlorabljana droga v našem družbeno-kulturnem okolju ter povzroča največ ekonomskih, socialnih in zdravstvenih težav. Je depresor  centralnega živčnega sistema, ki z rednim vnosom napredujoče “uspava” delovanje naših višjih možganskih centrov, med njimi tudi centra, povezanega z nadzorom našega vedenja in čustvovanja, kar povzroči sprostitev vedenjskih in čustvenih zadržkov, oziroma “popustitev” zavor, s tem pa lahko sproži tudi agresivno vedenje (Ministrstvo za zdravje, 2013).  Kot primer krizne situacije bom predstavila prepir na ulici med dvema vidno opitima osebama. Predvsem ob večernih urah nas je že večina vsaj enkrat opazila tak primer, vendar večina opazovalcev ne posreduje. Zakaj je temu tako?

Da se posameznik odloči za posredovanje v situaciji, ki jo oceni kot krizno, mora najprej uspešno razrešiti pet korakov odločanja, šele potem sledi posredovanje in nudenje pomoči. Na vsakem od teh korakov pa lahko naleti na dejavnike, ki na posredovanje delujejo zavorno ali pa ga celo preprečijo (Ule, 2009).

Opazovalec mora dogodek najprej zaznati kot nekaj nenavadnega. Pri tem ga lahko zmotijo kakšni drugi dogodki ali pa zaradi naglice kriznega dogodka sploh ne opazi. V obeh primerih je najverjetneje, da bo oseba, ki doživlja krizno situacijo ostala brez pomoči oz.  posredovanja (Marčič, 2013). V primeru opitih moških se lahko zgodi, da ljudje prepira niti ne opazijo, ker se pogovarjajo s prijatelji, so zatopljeni v lastne misli, itd. Lahko se zgodi, da ga opazijo, vendar jim nek drug dogodek v tistem trenutku preusmeri pozornost in gre opažen prepir v pozabo.

Nadalje mora opazovalec dogodek pravilno interpretirati. Pri tem se pogosto pojavi skupinska ignoranca: ob pojavu nenadnega in begajočega dogodka opazovalci pogosto zamrznejo in opazujejo situacijo z brezizraznim obrazom ter medtem poskušajo ugotoviti, kaj se dogaja. Ko pogledajo drug drugega, vidijo očitno pomanjkanje zaskrbljenosti pri drugih, pri tem pa postane vsakdo drugim vzor za definiranje situacije. Posledica tega je stanje, kjer opazovalci sklepajo, da ni nič narobe, ker nihče ne izgleda zaskrbljen, oseba, ki doživlja kritično situacijo pa ostane brez pomoči (Marčič, 2013). Primer opitih moških je pogost, pri tem pa se pogosto zgodi, da ljudje v varni razdalji stojijo in situacijo opazujejo, vendar ne posredujejo, dokler se rahlo prerivanje ne spremeni v pravi pretep.

Opazovalec posreduje, ko se odloči prevzeti odgovornost za razrešitev situacije. Pri tem avtorji (npr. Ule, 1997; Ule, 2009) pogosto omenjajo pojav razpršene odgovornosti. Kadar je prisotnih več opazovalcev, se ti večinoma spremenijo v »pasivne« opazovalce in čakajo, da bo nekdo drug priskočil na pomoč. Pripravljenost za pomoč je namreč večja, če je priča dogodka ena sama, kot pa če jih je več. V tem primeru namreč opazovalec čuti, da je vsa odgovornost posega v kritično situacijo le na njemu in se prej odloči za posredovanje. Prav tako izzove več altruističnega vedenja oseba, ki je bila žrtev zunanjih okoliščin, kot pa tista, ki ji vsaj deloma lahko pripišemo, da je sama odgovorna za težave, v katerih se je znašla (Ule, 2009). Občutek moralne odgovornost je torej eden izmed pogojev za posredovanje, če se ne pojavi, se krizna situacije izpelje brez pomoči oz. posredovanja (Marčič, 2013). Opazovalci se morajo počutiti moralno odgovorne, v primeru opitih moških pa si lahko mislijo »Poglej ju, pijanca, kar naj se stepeta.« ali »Kaj pa izzivata, sama sta si kriva.«. Lahko so tudi mnenja, da so njuni prijatelji odgovorni za posredovanje ali pa, da je to delo policije.

Tudi potem, ko je nekdo vendarle opazil situacijo, jo pravilno identificiral in sebe ocenil kot odgovornega za pomoč, še vedno obstajata dve pomembni stopnji: ocena kaj storiti in kako to storiti. Opazovalec mora imeti neko znanje oziroma kompetence za nudenje pomoči. Če tega ni, nudenje pomoči ni možno (Marčič, 2013). Opazovalec, ki bi tako posredoval pri situaciji z opitima moškima, bi moral biti sposoben ju pomiriti ali pa ju fizično ločiti.

Zadnji korak bi odločanju opazovalca v kritični situaciji je izvedba odločitve. Pri tem so lahko zaviralni  dejavniki altruizma socialni stroški in poplačila (npr. socialno (ne)odobravanje), fizični stroški (npr. izguba časa), poslabšanje ali izboljšanje pozitivne samopodobe ter materialni stroški (npr. izguba materialnih dobrin) – gre torej za oceno možnih stroškov in poplačil, povezanih z nudenjem pomoči. Pomemben dejavnik, ki lahko zmanjša pripravljenost za pomoč, je tudi strah, da bi nas drugi ljudje ocenjevali – ta se veča s številom opazovalcev. Vendar pa je lahko prisotnost drugih oseb tudi vzpodbudna, če se tisti, ki nudi pomoč, čuti dovolj kompetentnega (Ule, 1997). Nekatere oblike pomoči lahko zavirajo tudi nevarne okoliščine. To so lahko epidemije, nesreče z možnostjo eksplozije, agresivni ljudje, itd. (Ule, 2009). Poleg osebnostnih in socialnih dejavnikov, ki vplivajo na prisotnost oziroma odsotnost pripravljenosti za dajanje pomoči, so pomembni tudi situacijski. Ljudje, ki so sicer zelo socialni in motivirani za pomoč drugim, ne bodo pomagali, če se jim zelo mudi, če so sami v stresni situaciji ipd. Velja pa tudi nasprotno, dobro počutje poveča pripravljenost za prosocialno vedenje (Ule, 1997). Šele po vseh korakih odločanja in premaganih možnih odporih proti altruističnemu vedenju, sledi nudenje pomoči (Ule, 2009). Ljudje pogosto, ko opazijo opite posameznike, ki kažejo agresivno vedenje, tudi če opazijo situacijo, jo interpretirajo kot nevarno, se čudijo moralno odgovorne za posredovanje in tudi vedo, kako posredovati, tega ne storijo, saj so stroški previsoki. Opit posameznik bi lahko obrnil agresijo proti posredovalcu, lahko bi med ostalimi opazovalci izzval neodobravanje češ »kaj se vmešavaš, saj se samo malo prerivata« itd. Opazovalec mora torej premagati tudi te odpore za posredovanje v krizni situaciji.

 

Literatura

Alkohol (2013). Ministrstvo za zdravje. Pridobljeno dne 12.8.2013, iz http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/javno_zdravje/zdrav_zivljenjski_slog/alkohol/

Marčič, R. (2013). Interno gradivo pri vajah Psihologija socialne moči in socialnega vplivanja.

Ule, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Ule, M. (2009). Socialna psihologija: Analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana: FDV.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.