21,  Obča psihologija

Kakšne vloge igra glasba v človekovem življenju? Brez glasbe nam živeti ni

Ob vašem branju tega članka se v ozadju zelo verjetno sliši glasba. Najsi berete članek za kratkočasenje na avtobusu, čakajoč vedno poznega prijatelja ali prijateljico v restavraciji, zaradi odlašanja s pomembnejšim, a manj prijetnim delom ali preprosto za potešitev vsakodnevne doze radovednosti (ki jo navdušeno pozdravljam!), obstaja precejšnja verjetnost, da je nekje blizu vas napravica, ki v vaša ušesa pošilja prijetno organizirane zvočne valove. Nekateri glasbo poslušamo, ker nas po težkem dnevu sprosti, nekateri, ker pometanje hitreje mine, če zraven plešeš, nekateri jo uporabimo kot nadomestek za energijski napitek ali zgolj kot prijetno ozadje za počenjanje vsega drugega. Pogosto je niti ne opazimo več, tako močno je vpletena v naš vsakdan, a kljub njeni nevsiljivi vseprisotnosti njena vloga ni ni tako nepomembna, kot se morda zdi.

Verjetno se tudi sami spomnite obdobij ali situacij, v katerih je imela glasba za vas drugačno ali celo pomembnejšo vlogo kot jo ima danes. Ste tudi vi pomislili na najstniška leta? Pomen glasbe za mladostnike je v stroki dobro prepoznan  (npr. Christense in Roberts, 1998; Laiho, 2004; Larson, 1995; North, Hargreaves in O’Neill, 2000; Zillmann in Gan, 1997). Na podlagi pregleda empiričnih študij je S. Laiho (2004) oblikovala model psiholoških funkcij glasbe v obdobju mladostništva. V obdobju, ki velja za enega najbolj stresnih in čustveno nabitih, ima po tem modelu glasba štiri funkcije; prva se navezuje na identiteto, druga na dejavnost, tretja na medosebne odnose in četrta ter najpomembnejša na čustva. Glasba v mladostništvu pomaga pri gradnji identitete; s poslušanjem različnih zvrsti in pesmi lahko mladostniki namreč preizkušajo različne vloge in identitete in se povežejo s skupino, ki posluša isto zvrst in do katere zato čutijo pripadnost. Glasba jim daje občutek kontrole in kompetentnosti v obdobju, ko jim tega še posebej primanjkuje, z njeno pomočjo lahko oblikujejo okolje po svojem okusu in na način, ki deluje znano in razumljivo. Še dodatno ju okrepijo, kadar glasbo ustvarjajo sami (npr. z »garažnim« bendom). Na medosebni ravni jim glasba pomaga pri uravnoteževanju konfliktnih potreb po bližini in izolaciji, saj se lahko umaknejo in se hkrati čutijo povezane (npr. z ustvarjalci glasbe, s prijatelji, ki poslušajo isto glasbo ali z oboževalci nasploh), hkrati pa lahko predstavlja tudi sredstvo zoperstavljanja staršem, poudarjanja svoje individualnosti in kot tako igra vlogo v procesu separacije in individualizacije. Zadnje področje raziskav se navezuje na čustva; v obdobju intenzivnega čustvenega nihanja poslušanje glasbe mladostnikom predstavlja strategijo za uravnavanje čustev. Vplivajo lahko na svoje razpoloženje in ublažijo nihanja, hkrati pa lahko s pomočjo glasbe pri sebi vzbujajo tudi zelo intenzivna čustva, jih na ta način spoznavajo in se jih učijo obvladovati. Poslušanje glasbe je torej lahko samoreflektivna dejavnost, preko katere mladostniki izgrajujejo podobo o sebi in svetu, spoznavajo čustva in se jih učijo regulirati ali najdejo sprejemljiv način za izražanje negativnih čustev (npr. jeze) ter si z njo pomagajo v procesu separacije in individualizacije (Laiho, 2004). Kakor pravi Lehtonen (1993) ima namreč glasba izredno moč »pozunanjanja notranjega« (Lehtonen, 1993).

V času mladostništva se lahko nekateri soočajo še z dodatnimi izzivi; vzemimo za primer soočanje s lastno istospolno usmerjenostjo. Arnoff in Gilboa (2015) sta preučila vlogo glasbe pred in med procesom tako imenovanega »prihoda iz omare« ali razkrivanja svoje spolne usmerjenosti in na podlagi intervjujev ugotovila, da je glasba večini udeležencev raziskave v tem obdobju veliko pomenila (več kot npr. knjige, filmi, televizija ali internet). Poročali so o tem, da jim je predstavljala družabnika ali prijatelja, kadar se niso mogli zaupati bližnjim, ali  jim ponudila alternativni model, s katerim so se lahko identificirali. Uporabljali so jo tudi kot strategijo zakrivanja ali razkrivanja svoje istospolne usmerjenosti, tako da so v družbi poslušali glasbo, ki so jo poimenovali kot »možato«, da ne bi kdo »posumil« o njihovi usmerjenosti, po razkritju pa so javno poslušali glasbo, ki so jo imenovali kot »gejevsko«, da bi ljudem okoli sebe posredno sporočili svojo usmerjenost. Tretja vloga glasbe je bila v spodbudi k spremembi oz. razkritju; udeleženci so poročali o tem, da so pred odločitvijo pogosteje poslušali skladbe, pri katerih so začutili, da imajo skrivanja dovolj in so jih opogumile, da svojo usmerjenost razkrijejo svetu  (Arnoff in Gilboa, 2015). Glasba nam torej lahko pomaga prebroditi težka obdobja, v katerih nam primanjkuje socialne opore ali nas lahko celo spodbudi k spremembam, ko nas ne spodbujajo in ne podpirajo bližnji.

Njena vloga pa nikakor ne pride v ospredje šele v mladostništvu. Brand, Gebrian in Slevc (2012) trdijo, da je naše razumevanje glasbe ključnega pomena za učenje govora. Novorojenčki so namreč sprva pozorni predvsem na melodične in ritmične vidike jezika, kar jim omogoča, da že v prvih dnevih življenja ločijo materin jezik od drugih (Moon, Cooper in Fifer; 1993). Ločnica med glasbo in sporazumevanjem je tudi sicer lahko precej zabrisana, kot na primer v zahodno-afriškem plemenu Ewe, kjer za sporazumevanje med vasmi uporabljajo »govoreče bobne«, ali pri prebivalcih otoka Le Gomera (v Kanarskem otočju), kjer za sporazumevanje po ozkih dolinicah uporabljajo žvižganje (Carreiras, Lopez, Rivero in Corina, 2005). Raziskave kažejo tudi na precejšnje prekrivanje v možganskem procesiranju glasbe in govora, ki je prisotno predvsem pri dojenčkih (Kotilahti in sod., 2010),  sčasoma pa se centri nekoliko bolj specializirajo za posamezno področje, a oboji ostanejo vezani na bilateralno fronto-temporalno omrežje (Merrill in sod., 2012). Povezanost je vidna tudi v razvojnih primanjkljajih; raziskave kažejo, da otroci s težavami v učenju jezika (npr. disleksija), pogosto kažejo tudi težave pri procesiranju glasbe (Hämäläinen, Salminen in Leppänen, 2013). Glasba ima tako z jezikom več skupnega, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Oba temeljita na človeški ustvarjalnostih, sposobnostih procesiranja zvoka in želji po komuniciranju ter sta v začetnih fazah razvoja močno prepletena, nato pa tekom razvoja ubereta vsak svojo pot (Brandt in sod., 2012).

Vednost o prepletenosti glasbe z drugimi vidiki človekovega delovanja in doživljanja pa je precej starejša od nevroznanosti. Glasba velja za najstarejši znani način blaženja bolečine. Izraz anestetik naj bi bil z glasbo povezan celo v svojem izvoru – grški besedi »aio«, ki pomeni slišati (Eagle in Harsh, 1988). Danes uporabo glasbe za lajšanje bolečin imenujemo audioanalgezija. Njeni učinki so ugotovljeni na različnih področjih na primer med in po operaciji (Finlay, 2013), pri dentalnih posegih (Bekhuis, 2009), ob in po porodu (Phumdoung in Good, 2003) ter celo pri odvzemu vzorca krvi novorojenčkom (Badr in sod., 2016). Razlike v doživljanju bolečine ob glasbi in brez nje se kažejo tudi v možganski aktivnosti (Dobek, Beynon, Bosma in Stroman, 2014). Glasba naj bi predvsem odvračala pozornost od bolečine in vzbujala pozitivne občutke (Finlay, 2013), ne znižuje pa le bolečine, temveč tudi stopnjo anksioznosti (Bringman, Giesecke, Thorne in Bringman, 2009). Anksiolitični vpliv glasbe naj bi izviral iz zaviranja aktivnosti simpatičnega živčnega sistema, ki zniža adrenergično aktivnost in živčno-mišično vzburjenost (Gillen, Biley in Allen, 2008). Še učinkovitejša kot zgolj pasivno poslušanje glasbe, pa naj bi bila glasbena terapija (Lahmann in sod., 2008). Glasba se torej kaže kot varen in cenovno dostopen način lajšanja bolečine in anksioznosti v zdravstvu, vse več pa se uporablja tudi v paliativni oskrbi (Gutgsell in sod., 2013).

Glasba pa ni praktična šele takrat, ko nas nekaj že boli, temveč jo lahko uporabimo preventivno – na primer kot motivator za športno aktivnost. Raziskave kažejo, da ima lahko glasbena spremljava ob fizični aktivnosti pozitivne učinke tako za počutje, kot tudi za samo izvedbo; izboljša naše razpoloženje, dejavnost se ob glasbi zdi manj naporna, energijski izkoristek je večji, izvedba motorično preprostejših, ponavljajočih se dejavnosti pa se izboljša (Karageorghis in Priest, 2012).  Pozitivni učinki niso omejeni le na rekreativni šport, temveč so opazni tudi pri profesionalnem, kažejo pa se tudi v različnih starostnih obdobjih (Karageorghis in Priest, 2012).

Mnoge pozitivne učinke glasbe ste verjetno odkrili že sami, čeprav jim mogoče niti niste posvečali posebne pozornosti; pomaga nam tako pri sproščanju in boljšem spancu (Ziv, Rotem, Arnon in Haimov, 2008), kot tudi pri delu (Lesiuk, 2005), naš odziv na glasbo pa je tako temeljen, da prično »plesati« oz. se nanjo ritmično odzivati že petmesečni dojenčki (Zentner in Eerola, 2010). Naša življenja so torej z glasbo prepletena že od nekdaj; tako od našega osebnega »nekdaj«, kot od človeškega »nekdaj«, njeno vrednost pa zaradi njene bližine in samoumevnosti pogosto skoraj spregledamo. Zavedanje o njenem pomenu se nam utrne šele v tistih redkih trenutkih, ko se nas dotakne na prav poseben način.

Literatura

Aronoff, U. in Gilboa, A. (2015). Music and the closet: The roles music plays for gay men in the ‘coming out’ process. Psychology of Music, 43, 423-437. doi:10.1177/0305735613515943

Badr, L. K., Demerjian, T., Daaboul, T., Abbas, H.,  Zeineddine, M. H. in Charafeddine, L. (2016). Preterm infants exhibited less pain during a heel stick when they were played the same music their mothers listened to during pregnancy. Acta pediatrica, 106, 438–445. doi: 10.1111/apa.13666

Bekhuis, T. (2009). Music therapy may reduce pain and anxiety in children undergoing medical and dental procedures. Journal of Evidence Based Dental Practice, 9, 213–214. doi: 10.1016/j.jebdp.2009.03.002

Bringman, H., Giesecke, K., Thorne, A. in Bringman, S. (2009). Relaxing music as pre-medication before surgery: a randomised controlled trial. Acta Anaesthesiologica Scandavica 53, 759–64. doi: 10.1111/j.1399-6576.2009.01969.x.

Carreiras, M., Lopez, J., Rivero, F. in Corina, D.(2005). Linguistic perception: neural processing of a whistled language. Nature 433, 31–32. doi: 10.1038/433031a

Clark, I. N., Taylor, N. F., & Baker, F. A. (2012). Music interventions and physical activity in older adults: A systematic literature review and meta-analysis. Journal of Rehabilitation Medicine, 44, 710–719. doi:10.2340/16501977-1025

Dobek, C. E., Beynon, M. E., Bosma, R. L. in Stroman, P.W. (2014). Music modulation of pain perception and pain-related activity in the brain, brainstem, and spinal cord: An fMRI study. Journal of Pain, 15, 1057–68, doi: 10.1016/j.jpain.2014.07.006

Eagle, C. T. in Harsh, J. M. (1988). Elements of pain and music: The aio connection. Music Therapy, 7, 15–27. doi: 10.1093/mt/7.1.15

Finlay, K. A. (2013). Familiarity with music in post-operative clinical care: A qualitative study. V E. King, H. M. Prior (Ur.) Music and familiarity (81–108). New York: Routledge.

Gillen, E., Biley, F. in Allen, D. (2008). Effects of music listening on adult patients’ pre-procedural state anxiety in hospital. International Journal of Evidence-Based Healthcare, 6, 24–49. doi:

Gutgsell, K. J. , Schluchter, M., Margevicius, S., DeGolia, P. A., McLaughlin, B., Harris, M., Mecklenburg, J.,  in Wiencek, C. (2013). Music therapy reduces pain in palliative care patients: A randomized controlled trial. Journal of Pain and Symptom Management, 45, 822-831. doi: 10.1016/j.jpainsymman.2012.05.008

Hämäläinen, J. A., Salminen, H. K. in Leppänen, P. H. (2013).  Basic auditory processing deficits in dyslexia: Systematic review of the behavioral and event-related potential/ field evidence. Journal of Learning Disabilities, 46, 413–427. doi: 10.1177/0022219411436213

Karageorghis, C. I., & Priest, D.-L. (2012a). Music in the exercise domain: A review and synthesis (part I). International Review of Sport and Exercise Psychology, 5(1), 44–66. doi:10.1080/1750984X.2011.631026

Kotilahti, K., Nissilä, I., Näsi, T., Lipiäinen, L., Noponen, T., Meriläinen,  P., Huotilainen, M. in Fellman, V. (2010). Hemodynamic responses to speech and music in newborn infants. Human Brain Mapping, 31, 595–603. doi:

Lahmann, C., Schoen, R., Henningsen, P., Ronel, J., Muehlbacher, M., Loew, T., Tritt, K., Nickel, M. in Doering, S. (2008). Brief relaxation versus music distraction in the treatment of dental anxiety: A randomized controlled clinical trial. Journal of the American Dental Association 139, 317–324. doi: 10.14219/jada.archive.2008.0161

Lehtonen, K. (1993). Reflections on music therapy and developmental psychology. Nordic Journal of Music Therapy, 2, 3-12. doi: 10.1080/08098139309477783

Lesiuk, T. (2005). The effect of music listening on work performance. Psycholog of Music, 33, 173–191. doi: 10.1177/0305735605050650

Merrill, J., Sammler, D., Bangert, M., Goldhahn, D., Lohmann, G., Turner, R., and Friederici, A. D. (2012). Perception of words and pitch patterns in song and speech. Frontiers of Psychology,76. doi:10.3389/fpsyg.2012.00076

Moon, C., Cooper, R. P. in Fifer, W. P. (1993). Two-day-olds prefer their native language. Infant Behaviour and Development, 16, 495–500. doi: 10.1016/0163-6383(93)80007-U

Phumdoung, S. in Good, M. (2003). Music reduces sensation and distress of labour pain. Pain Management Nursing, 4, 54–61. doi: :10.1016/S1524-9042(02)00003-6

Zentner, M. in Eerola, T. (2010). Rythmic engagement with music in infancy. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 107, 5768–5773. doi: 10.1073/pnas.1000121107

Ziv, N., Rotem, T., Arnon, Z. in Haimov, I. (2008). The effect of music relaxation versus progressive muscular relaxation on insomnia in older people and their relationship to personality traits. Journal of Music Therapy, 45, 360–380. doi: 10.1093/jmt/45.3.360