Eksperiment vsakdanje banalnosti

Opis eksperimenta

Dne 29. 4. 2016, pri stari mami doma. Pridem k njej, jo pozdravim, ona odzdravi z ”bogdaj”, vprašam za pojasnilo, kaj mi s tem želi povedati. Pojasni, da to pomeni pozdrav kot dober dan, prosim za pojasnilo, kaj ima veze bog s pozdravom, nadaljnje pojasnjuje, čez nekaj trenutkov me čudno pogleda, obstane. Usedem se k njej, opazujem jo, kako obeduje (kosilo), pove, da je bolj slabe volje, ker je mrzlo, vprašam, kako ve, da je mrzlo. Odvrne, ker je šla dopoldan po mestu in jo je zeblo, vprašam, kam jo je zeblo, kaj to pomeni, odvrne z ne vem. Tako nadaljnjih 15-20 minut sprašujem in prosim za pojasnilo vseh očitnih stvari – npr. kaj pomeni, da se počuti ”tako – tako, srednja žalost” (ali to pomeni, da si žalostna?), vprašam, zakaj se reče pokojnina; ko mi ponudi 10 evrov žepnine, vprašam, zakaj daje denar od svoje pokojnine; pove, da bo dala denar kot darilo svoji sestri za rojstni dan, vprašam, zakaj daje denar ravno na rojstni dan, zakaj ne daje denarja ob kakšnih drugih dnevih – za npr. proslavljanje, da smo živi. Sprva so odzivi v stilu ne vem/ne znam odgovoriti, proti 17. minuti se napetost stopnjuje, opazno ji ni prijetno, odzivi so skorajda verbalno nasilni, žaljivi v smislu ”danes se ti je zmešalo”, tako da moram eksperiment prekiniti.

Za pridobitev želenih reakcij sem potreboval postaviti okrog 3-4 vprašanja, da je opazila, da je nekaj drugačno, da se obnašam drugače. Po opravljenemu eksperimentu jo vprašam, ali je že takoj vedela, da je nekaj nenormativno – odvrne, da ni takoj opazila.

 

Osebni občutki

Z eksperimentom je bila kršena vrednota samoumevnosti – v smislu, da se ljudi ne sme spraševati preveč, da ne smeš vanje drezati, da pustiš njihov intimni prostor. Namreč s posegom v njeno razmišljanje, zakaj se neki stvari tako reče ali zakaj je običajno, da daje žepnino vnuku, delno vstopam v njeno intimno sfero, ki se družbeno gledano jemlje kot občutek, da ljudem ni potrebno pojasnjevati stvari, katere so nam logične vsem. Na nek način sem s konstantnim skepticističnim spraševanjem tudi kršil pravilo, da je nevljudno postavljati verižna vprašanja (vprašanja v nedogled), saj je v družbi tretirano, da je uspešna komunikacija tista, ko med posameznikoma poteka izmenjava sporočil, misli – ne pa, da je en spraševanec, drugi pa sprašuje (kot da smo sredi intervjuja). Tako bi na nek način spoznal, da ljudje v svojem mikro sistemu želimo sporočevalne entitete oddajati, pri čemer je nenapisano hotenje, da ob vsaki oddani obligatorno zahtevamo novo prejeto entiteto. V primeru, da slednje ne prejmemo, se počutimo napadeni, ogroženi, ob tem pa menimo, da se tangira naše miselno delovanje, katerega smo pripravljeni deliti s sogovornikom, le ko smo prepričani, da imamo tudi mi sami dostop do miselnih tokov drugih. Po tretjemu aspektu bi lahko (upoštevajoč verbalno nasilje oz. jezo preizkušanke) delno razumel, da v družbi velja prepričanje, da so t. i. small talki oz. pogovori brez notranje globine vstopna točka v globlji pogovor. Tako se tretira, da k človeku ne moreš takoj, ob prvem snidenju, pristopiti s »filozofskim« oz. razglabljajočim nastavkom konverzacije, marveč moraš sprva opraviti nekaj rutinskih verbalnih izmenjav (od izmenjave občutij počutja, vremena, o tem, kaj te jezi), da lahko preideš na pogovore, ki so tematsko veliko bolj zahtevnejši.

Pričakovanja do opravljanja dotičnega eksperimenta so bila mešana. Menil sem, da je v občem okolju izstopati nekaj, za kar potrebuješ ne le notranji pogum, vendar tudi sposobnost soočenja s posmehom, obenem pa imeti pripravljene vse možne odgovore na vprašanja, ki sledijo ‘nenormativnemu’ obnašanju kot npr. kaj se ti je zmešalo. Ko sem takoj stopil v stanovanje, sem vedel, da moram paziti, kako postavljati vprašanja, da ne bodo izpadla kot preveč obskurna, čudaška, nenavadna, po drugi strani pa bi, če bi želel izpeljati pogovor, kjer omenjenih reakcij ne bi želel izzvati, moral opravljati pogovor, ki ne bi vseboval vprašanj po želji za pojasnitvami. Eksperimenta me ni bilo strah, vendar mi je bilo nelagodno začeti s prvim vprašanjem, saj sem vedel, da bom že med samo izvedbo sam razmišljal, kaj je nenavadno meni in kaj drugim ter kako vprašati nekaj, kar je logično vsem.

Kot sem nekajkrat omenil, je bila reakcija pri 5. ali 6. vprašanju, ki so spraševale razne stvari, od tega, zakaj se neki stvari reče tako in tako, do tega, zakaj se nekaj tako in tako počne, precej burna. Ko je bilo vprašanje postavljeno, je preizkušanka nekaj sekund strmela vame, priprla ustnice, iz česar sem lahko razbral, da je vidno presenečena, po tem je sledila pojasnitev, pri čemer je bil ton glasu vzdignjen, na pol kričeč, čemur je sledilo začudenje v kontekstu ”kaj mi je danes”, ”vedeš se kot triletni otrok”, ”kakšne sprašuješ”, ”danes si pa zmešan kot kura” in ”kaj ti pa je danes”. Na koncu je bilo že tako nevzdržno (mogoče sem pretiraval s skepticističnimi vprašanji, ki pa so nič drugega kot srčika eksperimenta – ciljajo na vsakdanje splošno sprejete vzorce), da je preizkušanka sama prosila: ”Nejc, prosim te, nehaj!”, pri čemer je bilo moč opaziti, da ji je bila situacija neprijetna, vsiljiva, nemogoča za zdržati. Tako bi lahko potegnil sklep, da je tisto, s čimer prekinemo naše vsakdanje življenje, za človeka kot bitje ogrožajoče, čustveno tesnobno, saj nas morebiti pahne iz ustrojenosti, togosti, vsakdanjega nerazmišljanja in neaktivnega posega v, morebiti, prežvečene in zrutinirane običajnosti. Tako se človek habituira na način življenja, ko se mu ni potrebno ukvarjati s preteklimi, splošno znanimi realnostmi, v katerih sam prebiva. Reakcija preizkušanke mi je sporočila, da se ljudje počutimo anksiozne in ziritirane, ko se nas preveč sprašuje oz. ko moramo na glas spregovoriti o vsakdanjih navadah. Slednje tako rekoč postanejo del človekovega življenja, pri čemer je človekova tendenca, da jih pozabi, izrine iz zavesti, pri čemer pa se pričakuje, da tudi njegovi sobivajoči »pozabljenega« ne bodo odkrivali in spraševali po njem.

Norma, katero sem kršil (tj. človekovo nezavedno hotenje, da se po vsakdanjih stvareh ne sme spraševati), je zelo neopazna. Veliko norm je tako dostopnih empiriji, veliko se jih da »izmeriti«, določiti, a dotična je tako precizno vtisnjena v človekov vsakdan, da nanjo pozabimo. Če bi bilo pravilo, da se po običajnih stvareh ne sprašuje in da se jih mora obligatorno jemati kot splošno znane (pri čemer je tudi iz eksperimenta razvidno, da je dotično skeptično postavljanje vprašanj sprejemljivo le za otroke), splošno znano, bi nas to učili že od majhnega. Tako bi že z vzgojo odraščajoč človek vedel, da se določenih stvari ne sme več spraševati, po tem ko so ti enkrat že bile pojasnjene. Pri tem je to očitno sprejemljivo le za otroke, dementne ljudi ali ostale, katerim je objektivno dovoljeno, da sprašujejo, ker se tega ne zavedajo, a kaj hitro, ko se človek zaveda, da sprašuje po vsakdanjih sestavinah obstoja, potlej je označen bodisi za norega bodisi za »filozofa« (pri čemer ima tovrstno poimenovanje negativno zadajležečo konotacijo).

Eksperiment tekom izvedbe ni potreboval nobenih sprememb, edino med posameznimi vprašanji, za katere sem predvideval, da bodo povzročila negativne odzive, sem moral narediti nekaj minut pavze, da se je napetost v komunikaciji pomirila. Namreč če bi z nenavadnimi vprašanji kontinuirano nadaljeval in jih infinitalistično nalagal enega na drugega, bi bil odziv, verjetno, še hujši – negativna čustvena reakcija bi bila še bolj intenzivna.

Kršenje pravila sva tako na oba način čutila in jaz in preizkušanka. Mene je bilo med samo izvedbo nekoliko sram, da sprašujem, kaj pomeni pozdrav bogdaj, dočim je tudi preizkušanka vedela, da komunikacija ne poteka normativno in da je nekaj nenavadnega. Mene je med izvedbo navdajal občutek, da sem nenavaden in da je moj odnos s preizkušanko nekako odmrl, se predrugačil, postal hladen, postal čudaški, nenavaden, preizkušanka pa je verjetno čutila enako – vsaj glede na končni izid, ko je prosila, da naj neham.

Reakcije bi se najverjetneje razlikovale glede na izobrazbo preizkušanke_ca, saj so tovrstna vprašanja tista, ki silijo človeka k razmisleku in da na novo rekonstruira vsakdanje sprejete navade, pri čemer mu je zagotovo baza njegova kapaciteta konvergentnega mišljenja, ki se praviloma eksponentno uri z izobrazbo. Taista vprašanja bi najverjetneje po določeni ponovitvi (npr. pri 10. vprašanju) izzvala iste odzive, ki bi bili verjetno vsi negativni. Spol, rasa, vera in podobne smernice človekovega delovanja pri tem ne bi imele vpliva, pri čemer pa ima vpliv zlasti medosebna razlika, kako visok prag potrpežljivosti za tovrstna vprašanja ima posamezen individuum. Po drugi strani bi bila popolnoma identična vprašanja dobrodošla, če bi se znašel v okolju, kjer bi vnovič takšna vprašanja bila splošno sprejemljiva (npr. na popoldanskem druženju ljubiteljev filozofije), vendar pri tem pa moram upoštevati, da bi na omenjenem primeru vprašanja, ki v tisti sprejeti habitus ne bi normativno gledano spadala (npr. vprašanja o politiki) vnovič izzvala iste odzive. Konkluzija je, da ima vsako okolje (gledano mikro in makro), kamor ima dostop človek s svojo intenco, da zrutinira svoje delovanje in si s tem olajša svoje bivanje, svoje smernice delovanja, kaj je sprejemljivo in kaj ne, pri čemer so prekinitve rutine zagotovo etiketirane z občutki nezaželenega in medosebno motečega.

Moj eksperiment je po vsej verjetnosti dobil izsledke, katere sem pričakoval, morebiti pa je edino narava mojih vprašanj bila preveč očibučna in absurdna, da je preizkušanka hipoma vedela, da jo sprašujem z namenom (morebiti je dobila občutek, kot da se šalim ali da mi je dolgčas). In prav izsledki mi dajo vedeti, da je v človeški naravi vseskozi prisotna zavest, da se mora konstantno dogajati nekaj novega, vznemirljivega, da je rutina dolgočasna, a se taisto bitje ob tem ne zaveda, da če bi odrgnil le z nekaj vprašanji omenjeno rutino, katere se tako histerično boji in se ji izmika, bi se mu pojavilo toliko vznemirljivega, neodgovorjenega in pavšalno sprejetega, da bi se morebiti ustrašil svoje konformne silhuete, ki plapola v dnevnem hitenju pritiskajočih obligacij njegovih sobivajočih, da je ”nenavadno”, ”otročje” in ”zmešano” vprašati nekaj, kar nam pravzaprav nikoli ni bilo do potankosti pojasnjeno. Moje videnje odziva preizkušanke, lastnega odziva in nekaj besedne refleksije o izvedeni preizkušnji pa je prežeto z mislijo, da če ne živiš na samotnem otoku popolnoma sam, marveč si prisiljen v interakcijo z ljudmi, moraš, če ne želiš postati osamelec na družbeni skali normalnosti, sprejeti pravila igre, ki jih človeško delovanje ponuja – v nasprotnem primeru pa si prisiljen odgovoriti na vprašanje: »A se ti je danes zmešalo?«

Leave a Reply

Your email address will not be published.