Globočina človeške psihe

Ayahuasca je zeliščni pripravek iz področja Amazonije, čigar glavni sestavini, rastlini Banisteriopsis Caapi in Psychotria Viridis, tvorita kombinacijo DMT-ja in MAO inhibitorja, ki sprožata proces psihičnega in telesnega zdravljenja. Sveta medicina ali mama ayahuasca kot ji pravijo staroselci, katerih kulture si ne gre predstavljati brez starodavnega zdravilnega zvarka, se danes širi po vsem Zahodu. Z obuditvijo psihedelične renesanse je prodrla tudi na polje znanstvenega raziskovanja. Raziskave potrjujejo, da zgolj ena seansa ayahuasce zniža simptome depresije, ima pa tudi dokazane dolgoročne učinke pri zdravljenju zasvojenosti od alkohola in drog. Tako ni presenetljivo, da mnogo ljudi pravi, da jim je ayahuasca pomagala priti do spoznanj, do katerih bi sicer prišli v dolgotrajni psihoterapiji. A še vedno precej skrivnostna in za naš prostor eksotična praksa potrebuje pozornost pravih ljudi, ki jo bodo sistematično preučili in integrirali v naš prostor. 

Ena od najbolj aktivnih na tem področju je Mina Paš – zdravnica, integrativna relacijska terapevtka, sodelavka DrogArt-a ter soustanoviteljica Zavoda Zajčja luknja. Trenutno v okviru Zavoda Zajčja luknja izvajajo raziskavo o zdravilnem potencialu ayahuasce in preučujejo podobnosti med ayahuasco in klasično psihoterapijo.

 

Kako ste sami ubrali pot raziskovanja spremenjenih stanj zavesti in kako je prišlo do ustanovitve društva Zajčja luknja?

Po osnovni izobrazbi sem sicer zdravnica, končala sem Medicinsko fakulteto v Ljubljani, a nisem nikoli delala kot zdravnica. Takoj po končani fakulteti sem se zaposllila na Združenju DrogArt, ki je bilo takrat še zelo na začetku in se že tam posredno in neposredno ukvarjala s spremenjenimi stanji zavesti, takrat predvsem v smislu zmanjševanja škode. Postopoma sem začela delati vedno več svetovalnega dela, kar mi je zelo ustrezalo, zato sem se vpisala na študij Integrativne psihoterapije na Inštitutu IPSA, ki sem ga tudi zaključila. Raziskovanje terapevtskega potenciala spremenjenih stanj zavesti je tako najbolj logičen naslednji korak. Ideja o Zajčji luknji pa se je zgodila preko nekaj zaporednih, izredno zanimivih sinhronicitet. Inštitut Zajčja luknja smo ustanovili novembra 2015, predvsem za potrebe izvajanja raziskave o zdravilnem potencialu ayahuasce, do sedaj pa je Zajčja luknja to že precej prerasla in se postopoma razvija v pravo Zajčjo luknjo, vredno svojega imena v smislu raziskovanj globočin človeške psihe.

 

V različnih znanstvenih raziskavah je bilo dokazano, da je raba psihedeličnih substanc pozitivno povezana  s prenehanjem kajenja, zmanjšanjem depresivnosti, občutkom smiselnosti življenja itd. V čem leži terapevtska vrednost psihedeličnih substanc?

Terapevtska vrednost je v tem, da psihedelična izkušnja omogoči pogled na problem iz druge strani. Pri depresiji, odvisnostih in podobnih motnjah je struktura pogleda na svet in življenje zelo fiksirana v nevronskih mrežah. Psihedelična izkušnja točno to pretrese in je mogoč pogled tudi iz druge strani. Velikokrat pride med psihedelično izkušnjo do predelave stvari iz preteklosti, kar delamo tudi s psihoterapijo. Na psihedelični izkušnji se človeku razkrivajo vzroki za to, da je prišlo do depresije. Potem pa so tukaj še  nevrobiološke spremembe, kot je povečanje serotonina ter nevroplastičnosti.  Če si ogledamo primer prenehanja kajenja, so ljudje predvsem dobili uvide v to, kaj jim kajenje povzroča, kako jim škoduje, zakaj kadijo, kako bi bilo, če bi nehali kaditi. Zelo jasno sliko dobijo, kaj morajo narediti. Lahko gre za zelo ojačan kontakt s samim sabo. Kajti pogosto so vzroki za škodljiva vedenja skriti globoko v nezavednem ali si pred njimi zatiskamo oči, v psihedelični izkušnji pa se nam zelo konkretno razkrijejo. V svojem delu sem se srečala z gospo, ki je na izkušnji ayahuasce dobila zelo jasno predstavo o tem, kako ji kajenje škodi in je nemudoma prenehala. Se pravi, ljudje pridejo do uvidov, ki so zanje zelo pomembni, poleg tega pa lahko ogromno stvari predelajo. Pri psihedelični izkušnji pride do podobnih procesov kot pri psihoterapiji.

 

V Inštitutu Zajčja luknja izvajate tudi psihoterapijo, med drugim pomagate ljudem pri integraciji težjih psihedeličnih izkušenj. Lahko poveste kaj več o tem? Kako pogost je pojav psihedeličnega posttravmatskega stresnega sindroma?

Velikokrat se ljudem med psihedelično izkušnjo začnejo odvijati globoki procesi. Če se ti ne zaključijo, prehitro pride do prekinitve izkušnje ali se človek ustraši in jo sam prekine, v bistvu ne pride do zaključka. Temu pogosto sledi anksioznost, povezana z nezaključenimi procesi, zaradi katerih imajo težave. Na terapiji začnemo tam, kjer se je proces ustavil. Včasih naredimo globinsko terapijo z brainspottingom, holotropnim dihanjem ali podobnimi tehnikami, včasih je samo veliko pogovorne terapije, odvisno kaj človek potrebuje. Delamo odvisno od potreb klienta, znotraj psihoterapevtskih pristopov pa uporabljam tehnike klasične integrativne psihoterapije, kombinirano z brainspottingom.

Posttravmatska stresna stanja nastopijo, če so bile psihedelične izkušnje na silo prekinjene, kar lahko zelo travmatizira človeka, ki je v takšnem odprtem stanju. Večkrat pa se zgodi, da se začnejo odpirati potlačene ali nepredelane travmatske izkušnje od prej. Če človek ni v suportivnem, varnem okolju med psihedelično izkušnjo, je to lahko retravmatizirajoče. Začne doživljati stvari iz otroštva, ki se jih ni zavedal in to v popolnoma neprimernem okolju, na partiju, z ljudmi ki jih ne pozna dobro. Če se ne počuti varno, to lahko zelo poglobi travmatsko izkušnjo, kar je treba nato predelati v psihoterapiji. Najprej se vzpostavi občutek varnosti in zaupanja, nato se izkušnjo predela do konca.

 

Trenutno v okviru Zajčje luknje še obdelujete podatke za raziskavo, v kateri primerjate učinke ayahuasce s psihoterapijo. V čem predpostavljate, da so podobnosti in v čem bi ayahuasca lahko bila edinstvena metoda zdravljenja?

Podobnosti so v tem, da večina ljudi govori o tem, da so šli v globoke izkušnje, zelo intenzivno, globoko podoživljanje stvari iz preteklosti, hkrati pa so se počutili zelo varne. Ta kontekst varnosti zelo poudarjajo, kar je ključno tudi v psihoterapiji. Globlje kot človek gre, bolj se mora počutiti varnega. Podobnosti so še v tem, da ljudje dobijo zelo jasne uvide, prodrejo v izkušnje otroških občutkov zapuščenosti ali zdajšnjih nezavednih občutkov. Pogovorijo se z bližnjimi, ki so umrli ali z ljudmi, s katerimi imajo nerazčiščene odnose, podobno kot metoda dveh stolov ali praznega stola v psihoterapiji. Precej šolsko in konkretno opisujejo te izkušnje, čeprav ne poznajo omenjenih psihoterapevtskih tehnik. Za procese žalovanja se je ayahuasca v mnogih primerih izkazala kot zelo učinkovita, saj so posamezniki v eni seansi predelali  nezaključene procese žalovanja. Ljudje, ki imajo izkušnjo z ayahuasco, povedo tudi, kako so sposobni pogledati na stvari iz perspektive drugega, se vživeti v čustva ljudi, ki so jih prizadeli in se jim nato lahko opravičijo. Tako da je podobnosti s psihoterapijo veliko, vendar pa je ayahusca, oziroma spremenjena stanja zavesti na splošno, edinstvena v smislu, da gre za doživljanje, ki seže bistveno globlje.  Deluje na nivoju, ki ga sicer težko dosežemo. Pri klasični relacijski terapiji lahko gre klient samo tako daleč, kot ga je sposoben terapevt  držati, voditi. Pri ayahuasci tega ni. Možnosti, do katerih lahko človek gre, so brezmejne. Je pa veliko odvisno od tega, kdo vodi obred. Ajavaskeri (tisti, ki vodijo obrede ayahuasce) se desetletja pripravljajo na izvajanje obredov. To kar se dogaja zdaj, da nekdo gre na “šnelkurs”, ob vikendih sam pije ayahuasco eno leto in nato začne voditi obrede, se mi ne zdi v redu. To je tako, kot da bi jaz šla na hiter tečaj kirurgije in začela operirati.

 

Študije možganskih slik so pokazale, da pride med določenimi spremenjenimi stanji zavesti, med drugim tudi pod vplivom ayahuasce, do zmanjšanja aktivnosti v t.i. default mode network-u, to je v možganskih omrežjih, ki se vključijo, ko ne opravljamo konkretne naloge in so povezana s tavanjem misli. Kako nam to pomaga razumeti vlogo ayahuasce pri zdravljenju odvisnosti ali soočanju s strahom pred smrtjo oz. drugimi vprašanji povezanimi s psihološkim blagostanjem?

V spremenjenih stanjih zavesti percepcija realnosti postane razrahljana. Ta percepcija je zacentrirana v strogi strukturi pri odvisnostih ali depresiji. Spremenjena stanja zavesti, torej tudi izkušnja z ayahuasco pa omogoča pogled iz druge strani in ojača čuječnost, tako da posameznik ostane v stanju opazovalca. Torej, tako kot pri psihoterapiji, koncept čuječnosti ostane prisoten.

 

Kako ste si pri Zajčji luknji zastavili raziskavo?

Pri naši raziskavi gre za kombinacijo kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja. V vzorec smo zajeli 40 ljudi, s katerimi smo opravili polstrukturirane intervjuje, del njih pa smo spremljali eno leto, od prve uporabe ayahuasce. V raziskavi nas zanima predvsem, kaj je tisto, kar ljudje subjektivno opažajo, da jim je pomagalo, oziroma pri njih zdravilno delovalo, ugotovitve pa bomo skušali prevesti v jezik psihoterapije. Zanimajo nas tudi težave, ki jih ljudje opažajo ob delu z ayahuasco in po tem.

 

V določenih študijah, npr. pri opazovanju učinkov ayahuasce na zdravljenje odvisnosti, so udeleženci zgolj zaužili zvarek ayahuasce, brez tradicionalnega obreda, ki ga opravlja šaman. Ali je za pričakovati, da se bo v primeru legalizacije v terapevtske namene, ayahuasca predpisovala izolirano, zgolj kot zdravilo? Koliko vpliva kontekst zaužitja ayahuasce na sam potek in učinek?

Mislim, da za nobene psihedelične snovi ni v redu, da se ne upošteva kontekst. Zelo je pomembno, kako človek, ki vodi obred, drži prostor, kako ga ohranja v energetskem ravnovesju. Tudi izbira obrednih pesmi, t.i. ikarov ima svojo vlogo pri vodenju obreda. Mislim, da učinek psihedeličnih snovi ne more biti enak, če skušamo izkušnjo umestiti v klasično, klinično okolje. Pri psihedelični terapiji ne gre le za odnos terapevt-klient, temveč nastane terapevtska triada, ki jo tvorijo klient, substanca in terapevt. Določene substance, sploh te, ki se uporabljajo že zelo dolgo časa, imajo zraven tudi določene rituale, obrede, ki so za klasično, zahodno znanost nerazumljive in za marsikoga “čudne”, vendar je obred izredno pomemben, praktično neobhoden del terapevtskega konteksta.

 

Ayahuasca trenutno spada v sivo polje zakonodaje. Tako je znanstveno raziskovanje zelo omejeno. S psihedelično renesanso so se v zadnjih 15 letih pomnožila prizadevanja za legalizacijo in integracijo v sodobno znanost. Kako dojemate pri tem rastoče zanimanje laične javnosti za raziskovanje spremenjenih stanj zavest in privrženost duhovnemu turizmu?

Duhovni turizem se mi ne zdi najbolj v redu. Ampak kdo sem jaz, da sodim. Če nekomu pomaga, da boljše živi, je to tudi v redu. Vendar pa je moj pogled tak, da mora biti izkušnja v terapvtskem okolju, z ljudmi, ki vedo kaj delajo. To velja za tiste, ki se udeležijo obreda in tiste, ki ga vodijo. Ni pa rečeno, da izkušnja, ki jo imaš na partiju, ni terapevtska. Zelo resoniram s teorijo, da je ayahuasca našla pot iz pragozda na Zahod in menim, da se je to moralo zgoditi zdaj. Ljudje se morajo začeti zavedati, da smo povezani, da so naša vedenja soodvisna. Pri tehnologiji in znanosti, ki je toliko napredovala, ni potrebno, da se pobijamo in uničujemo. Naravni viri so omejeni in če bo šlo potrošništvo tako naprej, kmalu ne bo ničesar več. Mislim, da lahko samo spremenjena stanja zavesti pa še mogoče kakšne pretresljive življenjske izkušnje človeku to v tem trenutku jasno pokažejo. Skozi take izkušnje človek spozna, kaj je zares pomembno in težko pridemo do teh spoznanj brez teh substanc, predvsem rastlinskih. Sicer se večinoma ukvarjam s pripomočki rastlinskega izvora, ki se mi zdijo tudi najbolj edinstvena po svoji zdravilni vrednosti. V njih je vkodirano starodavno znanje, ki je bilo nekje izgubljeno. Če bomo uspeli združiti znanja rastlin z znanostjo, ki jo imamo sedaj, lahko zmagamo na celi črti.

 

Ali smo kot družba,še preden se spremenijo zakonska določila na tem področju, že pripravljeni na poglobljena spoznanja o naši zavesti?

Jaz mislim, da ja, je treba pa zelo paziti na kakšen način bomo to delali. Nekaj se moramo naučiti od flower power revolucije in Timothyja Learyja, kako se stvari ne dela. Vsekakor je bilo to obdobje koristno, vsaj kot povod za številne spremembe. Svet bi bil popolnoma drugačen, če tega ne bi bilo, vendar je bilo prehitro, preveč nenaden je bil ta prehod iz zelo zapetega sveta. Zdaj je pa pravi čas, da se zadeve izpeljejo bolj premišljeno, tako da se bodo spremembe obdržale.

 

Kakšni so načrti za prihodnost za Zajčjo luknjo in kako menite, da se bo v Sloveniji razvijala psihedelična znanost v prihodnjih letih?

Kar smo se naučili v tem letu je, da stvari ne smemo prehitevati. Za raziskavo smo si vzeli veliko časa, v počasnem tempu, v bistvu smo jo izvedli zelo “by the way” pa smo dobili vzorec 40 ljudi, kar je za takšno raziskavo in za Slovenijo zelo veliko. Tako da menim, da nam je zdaj naklonjen čas za te načrte, vendar na previden, počasen način. Malo se pa pustimo tudi presenetiti.

Več o inštitutu Zajčja luknja in pričujoči raziskavi si lahko preberete na povezavi: http://www.rabbitholeinstitute.org/.

Leave a Reply

Your email address will not be published.