Spol v šoli 1/3

Razlike med spoloma niso samo posledica bioloških danosti, temveč odražajo sovplivanje in interakcijo bioloških predispozicij in kulture, v katero je posameznik postavljen (Marjanovič Umek, 2009). Živimo v kulturi, ki jasno določa, kakšno vedenje je primerno za ženske in kakšno za moške, vedenje odraslih do otrok pa je spolno diferencirano od rojstva naprej. A. Seavey, P. Katz in S. Zalk (1975 v Marjanovič Umek, 2009) so pokazale, da že pri novorojenčkih spol določa, kako se bodo odrasli do njih vedli (izbira igrač),  druge študije pa so pokazale (Condry in Condry, 1976 v Marjanovič Umek, 2009), da spol določa tudi to, kako si odrasli interpretirajo vedenje dojenčkov (pri deklicah bolj čustveno in strahopetno, kakor pri dečkih).

Otroci tako že pri dveh letih začnejo z prevzemanjem spolno stereotipnih vlog, ki se jih priučijo prek klasičnega in instrumentalnega pogojevanja (obravnava s strani odraslih) in modelnega učenja – posnemanje spolno stereotipnih vlog (Marjanovič Umek, 2009). Seveda pa niso samo starši tisti, ki vplivajo na spolno stereotipno vedenje otrok. Avtorica kot medije spolne socializacije navaja tudi vzgojitelje, učitelje, medije in vrstnike. Navaja tudi področja socializacije (Tabela 1), ki obsegajo izbor igrač, stil igranja, zaupanje, agresivnost, čustva, kontrola, naloge in delo. Kot citira L. Marjanovič Umek (2009) starši spodbujajo svoje otroke, da izbirajo spolno stereotipne igrače (Eisenberg et al., 1985, Fagot in Hagan, 1991), dečke bolj kot deklice spodbujajo h gibalnim aktivnostim in aktivni igri (Fagot, 1978, Tauber, 1979), deklice bolj spodbujajo k do drugih naklonjenemu vedenju (Fagot, 1978), agresivnost zagovarjajo pri dečkih in ji pri njih posvečajo več pozornosti (Fagot in Hagan, 1991), so bolj tolernatni do čustev, ki jih vedenjsko ali verbalno izražajo deklice (Kuebli in Fivush, 1992), več verbalnih in fizičnih prepovedi kažejo v interakciji z dečki (Snow et al., 1983) in dečkom nalagajo tipično moške in deklicam tipično ženske naloge in opravila (White in Brinkerhoff, 1981).

Ker se pri dečkih bolj spodbuja fizična aktivnost in bolj tolerira agresivnost, pri deklicah pa spodbuja komunikativnost, usmerjenost v druge in verbalne sposobnosti, so razlike v učnih dosežkih tudi posledica spolno diferencirance socializacije. Raziskave so namreč pokazale, da ženske dosegajo višje dosežke pri osebnostnih faktorjih vezani na odnose in socialnost, kar pa korelira z učinkovitejšimi učnimi navadami (Aluja in Blanch, 2004). Tako lahko višje učne uspehe deklet delno razložimo tudi s socializacijo in modelom femininosti, ki ga definira predvsem usmerjenost v druge in prosocialnost. Aluja in Blanc (2004) boljše učne strategije deklet razlagata preko socializacije deklet, ki jih spodbuja k temu, da so pridne (visoki dosežki na lestvicah konformnosti in samodiscipline) in bolj konformne normam, tudi normam šolanja, učenja in doseganja višjih učnih dosežkov. Dečki medtem dosegajo nižje rezultate na lestvicah konformnosti in višje na lestvicah impulzivnosti (Aluja in Blanch, 2004), kar lahko pojasnimo tudi s tem, da so dečki od rojstva naprej zaznani in obravnavani kot bolj agresivni. Bolj agresivni pa so tudi zato, ker se pri njih agresivnost tolerira bolj kot pri deklicah (Marjanovič Umek, 2009), to pa lahko povzroči, da posledično fantki slabše razvijejo sposobnosti kontroliranja agresivnosti kakor deklice in so zato bolj impulzivni in manj konformni.

Spolno stereotipnih vlog pa se otroci učijo tudi s posnemanjem oz. modelnim učenjem, kakor ga je poimenoval Bandura. Raymond in Benbow (1986) sta ugotovila, da so mame bolj vpletene v verbalna področja šolanja svojih otrok, medtem ko so očetje bolj vpleteni v kvantitativna področja (matematika, fizika, kemija, itd.). Večjo usmerjenost dečkov v naravoslovje in deklic v družbosolovje na podlagi te raziskave lahko torej povežemo tudi s posnemanjem staršev.

 

Starši – vpliv pričakovanja

Eccles, J. Jacobs in R. Harold (1990) v svoji raziskavi kot pomemben dejavnik socializacije v spolne vloge navajata vpliv pičakovanja staršev. Deklice se od malega naprej spodbuja, da so bolj komunikativne in verbalno sposobne, dečke pa da so fizično aktivni, ker v družbi prevladujejo socialne reprezentacije femininosti (komunikativnost, usmerjenost v druge, prosocialnost) in maskulinosti (tekmovalnost, umerjenost vase, fizična sposobnost). Starši zaradi svojih pričakovanj (npr. da bodo deklice komunikativne in dečki fizično aktivni in agresivni), dečke in deklice obravnavajo različno, s tem pa vplivajo na oblikovanje razlik, ki nadalje utrjujejo socialne reprezentacije, ki so razlike povečale oz. povzročila. Avtorice torej zelo poudarjajo pomen okolja, ki ga oblikujejo starši, za razvijanje otrokovih sposobnosti, in zato trdijo, da so razlike med dečki in deklicami tudi posledica te t.i. »samo-uresničujoče se prerokbe« . Prepričanja staršev vodijo v to, da glede na spol otroka ustvarijo določeno okolje (npr. eksplicitno in implicitno spodbujajo deklice k verbalnim aktivnostim), ki pogojuje večjim razlikam med spoloma (deklice so res bolj verbalno sposobne kot dečki), kar utrdi prepričanja o razlikah med spoloma in nadaljno diferencirano obravnavo. Ena pomembnejših posledic tega procesa pa je tudi samo-zaznava lastnih sposobnosti – takšna socializacija in obravnava vpliva na to, kako kompetentni se otroci počutijo in kako to vpliva na njihove nadaljne odločitve, npr. poklic. Razsežnost spolno diferencirane socializacije je odvisna tudi od prepričanj staršev o tradicionalnih spolnih vlogah žensk in moških, nekatere raziskave pa so pokazale, da imajo očetova prepričanja večji vpliv na izzid, kakor materina (McHale, Crouter in Tucker, 1999).

Slika 1. Vpliv pričakovanja v spolno diferencirani socializaciji.   

 

Vrstniki in popularnost – modela femininosti in maskulinosti

V času šolanja pa se oblikuje tudi subkultura otrok, ki ustvarja svoje norme in vrednote, katerih pomembna komponenta je tudi »spolni režim« (Kessler et al., 1985 v Adler, Kless, Adler, 1992). Avtorji navajajo, da se spolno segregirane družbe začnejo pojavljati že pred vstopom v šolo (v vrtcu), ko otroci oblikujejo spolno ločene skupine, ki se ukvarjajo z različnimi aktivnostmi in imajo različne interese. Študije otrok v zgodnjem otroštvu so pokazale, da se dečki igrajo v večjih, bolje organiziranih in kompleksnejših skupinah, ki so usmerjene v cilj in pogosto tekmovalne, medtem ko se deklice družijo v manjših, intimnejših skupinah in izvajajo aktivnosti, ki so bolj individualistične ter bolj usmerjene v užitek pri izvajanju aktivnosti, kakor zmago (Best, 1983 v Adler, Kless, Adler, 1992). Adler, Kless, Adler (1992) poudarjajo tudi to, da diadni in intimnejši odnosi med deklicami vplivajo na to, da je diskurz deklic (in kasneje žensk) usmerjen bolj v poudarjanje solidarnosti in empatije ter izogibanje sporom.

Zelo pomemben faktor pri socializaciji v spolno stereotipne vloge in modele pa je tudi popularnost med vrstniki. Na popularnost učencev namreč pomembno vpliva tudi njihovo prileganje modelom maskulinosti za dečke in femininosti za deklice. Adler, Kless, Adler (1992) so ugotovili, da so najpomembnejši faktorji za popularnost fantov atletska sposobnost (v nižjih razredih so najpopularnejši fantje, ki so najbolj atletsko sposobni, v višjih pa fantje, ki imajo največ interesa za šport in o njem veliko vedo, čeprav niso nujno tudi sami atletsko sposobni), »kulskost« (sposobnost samo-prezentacije, sposobnost ustvarjanja dobrega vtisa, dostop do »kul« oblačil, pripomočkov,  frizur, itd.), trdoživost/močnost (izpodbijajo odraslo avtoriteto, kršijo pravila) in “savoir-faire” oz. socialne veščine (vzpostavljanje stika, vodenje igre, izražanje čustev na pozitiven način, spodbujanje prijateljev in vrstnikov, itd.), odnosi za nasprotnim spolom (v zgodnejsih letih segregacija, ob prehodu v pruberteto interakcije z nasprotnim spolom) in akademski dosežki (ekstremno visoki ali ekstremno nizki akademski dosežki pomenijo manjšo verjetnost za popularnost – »piflarji«).

Pri dekletih so faktorji popularnosti nekoliko drugačni. Adler, Kless, Adler (1992) kot najpomembnejši faktor navajajo družinsko ozadje, saj najpopularnejša dekleta prihajajo iz višjega in srednjega višjega razreda. To jim omogoča, da imajo dražja oblačila, vikende, kamor lahko povabijo svoje prijateljice, imajo televizijo, računalniške igre, skratka stvari, ki jih naredijo popularne. Višji status se po ugotovitvah avtorjev povezuje tudi z bolj permisivno vzgojo – ta dekleta so lahko bolj svobodno hodila ven, ostajala dolgo pokonci, kar je tudi pozitivno vplivalo na njihovo popularnost. Naslednji pomembni faktor je fizična privlačnost, ki ni le ena glavnih tem pogovora med dekleti, temveč tudi vir popularnosti. S tem se povezuje tudi uporaba ličil, ki pa (le če je zmerna) prispeva k popularnosti, saj predstavlja tudi statusni simbol. Adler, Kless, Adler (1992) so odkrili, da se že deklice v vrtcu zavedajo pomena svojega izgleda za popularnost. Pomemben pa je tudi faktor socialnih veščin – popularna dekleta so bolj spretna in sofisticirana v komunikaciji, kakor nepopularna dekleta, prav tako imajo bolj razvite sposobnosti manipulacije z drugimi. Za razliko od fantov, pri dekletih dober akademski uspeh ne stigmatizira, ampak se lahko sopojavlja s popularnostjo.

Leave a Reply

Your email address will not be published.