Kritična socialna psihologija?

Tradicionalna, pozitivistična psihologija velikokrat pozabi na predmet svojega merjenja – človeka. Spremeni ga v niz številk, da bi zadostila pogojem znanstvenega raziskovanja. Išče in najde (statistično) normativnega človeka, ostali so odklon. Pozabi na celoto družbenih dejavnikov, ki človeka obdajajo in ga konstruirajo. Preučuje tukaj in zdaj, medtem ko je zgodovinska razsežnost ne zanima. Vznik kritik tovrstnega pristopa sega v 60. leta prejšnjega stoletja, posebej močno so zadele področje socialne psihologije, ki je najbolj očitno prepletno s širšimi družbenimi procesi.

Primer takšne kritike je knjiga Iana Parkerja, Kriza v moderni socialni psihologiji (in kako jo končati). Pri tem nas bolj zanima, kako se kriza kaže, kot pa njen konec. Kot Parker nakaže, je problem predvsem v obstranskosti in ne-obravnavi razmerij moči in oblasti, ideologije, jezika ter zgodovine. Posebej se osredotoča na zadnje obdobje »krize« od 70. let naprej z vidika poststrukturalizma in modernih teorij (npr. Foucaulta). V tem kratkem prispevku bom poskušala pokazati, kako Parker utemeljuje tezo, da bi socialna psihologija morala postati politična in si nazaj priboriti svoj emancipatorični potencial. Prvi korak v tej smeri je preseganje prepričanja, da je psihologija politično nevtralna in da njena dognanja ne le opisujejo, temveč tudi spreminjajo svet. Kriza se torej nakaže v dejstvu, da socialna psihologija ne razreši in prekine svojih nereflektiranih funkcij.

Kontinuirane krize, ki pretresajo svet socialne psihologije, so del same strukture in dvojnosti dojemanja subjekta v njej. Subjekt je namreč obravnavan kot mehanističen, reduciran je na svoje vedenjske odzive, v statistiki zgolj na številko. Po drugi strani pa je subjekt dojet kot samostojna entiteta, s človeško naravo in svobodno voljo, oziroma s »human agency«, kot je pogost izraz v anglosaškem svetu. Prav tako se socialna psihologija ne ukvarja s ključnimi, s stroko povezanimi problemi oblasti, ideologije in zgodovine na dva načina: z zanikanjem razvoja v drugih sorodnih disciplinah (npr. sociologiji) in represijo lastne preteklosti ter nesoglasij v njej. Pogled na Kuhnovo strukturo paradigem znanosti jasno pokaže, da socialna psihologija ne ustreza strukturi paradigme, tj. napredku k resnici (ki se sesuje v relativizem) in enaki percepciji skozi čas. Ravno zaradi tega, ker socialna psihologija raziskuje objekt, ki se spreminja skozi čas in kulturo, namreč socialno realnost. Paradigme socialne psihologije, ki konstruirajo naše videnje ljudi in sveta, so predvsem prepričevalne.

Preko tovrstnih premišljevanj se je v psihologiji pojavila nenavadna smer, ethogenika »ethogenics«, iz ethos – drža in genos – rod. Povzamemo jo lahko preko treh glavnih idej: idejo pozunanjenega reda, opis tega reda v slogu drame in razumevanje socialnih pravil. Glavni predstavnik te smeri je psiholog Rom Harré, ki se je opiral na mikrosociologijo oz. sociološko socialno psihologijo. Smer se je osredotočala na razumevanje načinov družbene dominacije in reda v družbi. Kot je rekel Harré: »Samo v posebnih situacijah praktično dominira socialno življenje.« Želel je pokazati, da je vsaka praktična aktivnost izražena v ekspresivnem kulturnem kontekstu. Najpomembnejše vodilo te smeri je dojemanje subjekta v raziskovanju kot človeškega bitja z vsemi svojimi značilnostmi ali preprost slogan: “Vedite se do ljudi, kot da so človeška bitja”. V tem se lepo pokaže njihova razrešitev prej predstavljenega dualizma subjekta v psihologiji, kjer se odpovejo redukciji na številko in vedenjski odziv ter ga dojemajo kot samostojno entiteto. Še vedno pa to ne kaže na paradigmatski presek v socialni psihologiji.

Socialna psihologija bi morala prevpraševati vplive ideologije, celostne učinke razmerij moči v diskurzu in socialni realnosti. V psihologiji razmerja moči vidimo le individualistično, znotraj posameznika. Gledanje na ta način nam zgolj izbriše prave, celostne poglede na razmerja moči, saj to reduciramo na posameznikovo lastnost. S tem izgine tudi potencialen upor proti problematičnim in destruktivnim družbenim razmerjem.

Leave a Reply

Your email address will not be published.