Transdisciplinarna psihologija?

Glede na etimologijo je psihologija veda o »psihi«. To so v različnih historičnih, socialnih in kulturnih kontekstih opredeljevali različno, včasih kot dih ali dušo, spet drugič kot sklop mentalnih funkcij (Fenici, 2009). Zaradi tako različnih opredelitev predmeta raziskovanja in drugih okoliščin so se znotraj psihologije oblikovale različne paradigmatske smeri in šole, ki so se razlikovale tudi po metodah in postavljenih ciljih raziskovanja (Fenici, 2009; Driver-Linn, 2003; Drob, 2003). Poznamo mnogo usmeritev (biološko, behavioristično, kognitivno, socialno, psihodinamično, eksistencialno-humanistično itd.), ki so utemeljene na različnih predpostavkah, sledijo različnim filozofskim tradicijam, njihove ugotovitve pa so pogosto med seboj neprimerljive, včasih celo nekompatibilne. Znotraj psihologije se torej soočamo s fragmentarnostjo, ki se ne odraža le na teoretski ravni, temveč tudi v praksi, najpogosteje v klinični praksi, kjer se soočamo s poplavo različnih smeri, pristopov in tehnik (Drob, 2003).

Pri preučevanju različnih smeri, vej in razvoja psihologije pa ne moremo obiti hkratnega preučevanja razvoja znanosti in epistemologije, ki razvijanje psihologije umeščata v širši kontekst. Eno vplivnejših opredelitev in delitev znanosti je podal Wilhelm Dilthey, ki je ločil dva modela znanosti: naravoslovni model, ki sledi empiristično-pozitivistični lockovski tradiciji, in duhoslovni model, ki sloni na kantovski filozofski tradiciji (Brown, 1976). Naravoslovni model preučevane pojave utemeljuje v objektivnih in vzročnih zakonitostih, duhoslovni pa v ospredje postavlja razumevanje z vživljanjem v smiselnost oziroma hermenevtični pristop tolmačenja (Musek, 2003). V psihologiji in različnih paradigmatskih usmeritvah znotraj nje opazimo prepletanje obeh pogledov in tradicij, ki sta najbolj razvidna v dveh različnih opredelitvah psihologije – kot vede o obnašanju (naravoslovni model) in kot vede o doživljanju (duhoslovni model).

Tudi kuhnovski pogled na znanost nam ne omogoča lažje uvrstitve psihologije med konvencionalne znanosti. Thomas Kuhn kot »normalne znanosti« namreč opredeli le tiste, ki so se soočile s paradigmatskim bojem, v katerem je zmagala najprimernejša in najboljša paradigma (Driver-Linn, 2003). V psihologiji pa vidimo, da so paradigme pogosto ne le neprimerljive, temveč tudi nekompatibilne in med seboj ne morejo tekmovati za položaj psihološke »alfa« paradigme. Stanje multiparadigmatskosti, v katerem je psihologija že od svojega zgodnjega razvoja, jo po Kuhnu uvršča med predparadigmatske znanosti oziroma znanosti v »identitetni krizi«. Vendar veliko avtorjev meni, da je pluralizem v psihologiji neizogiben, saj so paradigmatske smeri med seboj tako različne, da je razmišljanje o homogeni psihologiji nemogoče, hkrati pa tudi odveč, saj vsi pristopi prispevajo k razumevanju kompleksnega predmeta preučevanja, človeka in njegove narave.

Različni avtorji za pojav pluralizma paradigem podajajo različne razlage, priporočajo pa tudi različne pristope k obravnavi tega pojava. Fenici (2009) poudarja, da ima človeška narava biološko, družbeno in kulturno komponento, zato pluralnost pripisuje preučevanju duševnosti na treh ravneh – nevropsihološki oz. fiziološki, funkcionalni in narativni ravni. Drob (2003) pluralizem pojasni s heglovsko dialektično rešitvijo – vsa nasprotja oziroma dvojnosti, ki pogojujejo nastanku različnih paradigem (svobodna volja/determinizem, materializem/fenomenologija, dejstva/hermenevtika itd.), obravnava kot v službi iste »celosti«. Drob (2003) meni, da je težka prepoznavnost tega, da različne psihološke šole v resnici različno obravnavajo isto celost, predvsem posledica tega, da ne obstaja »meta-teorija duševnosti«, torej psihologija nima dovolj natančno razdelanega predmeta raziskovanja.

Sternberg in E. L. Grigorenko (2001) v svojem pojasnjevanju pluralosti paradigem kritizirata tradicionalno obravnavanje psihologije, ki je preveč fragmentarno in ločeno, ter predlagata pristop »zedinjene psihologije«. Slednjo definirata kot multiparadigmatsko, multidisciplinarno in integrirano vedo, ki psihološke fenomene obravnava z združevanjem različnih operacij. Njuni nasprotniki trdijo, da psihologija kot zedinjena veda že obstaja, vendar je iz prakse razvidno, da je veliko svetovno priznanih strokovnih znanstvenih revij specializiranih ali pa sprejemajo samo prispevke, ki so utemeljeni na specifičnih paradigmah ali uporabljajo specifično metodologijo (Sternberg in Grigorenko, 2001). Tudi službe psihologov so pogosto specializirane in zahtevajo usmeritev v določeno področje namesto integracije vseh področij.

Prihajamo torej do zaključka, da popolna homogenost paradigem v psihologiji najverjetneje ne bo nikoli dosegljiva. Drob (2003) je uporabil zanimivo primerjavo – različne paradigmatske usmeritve v psihologiji je primerjal z dvodimenzionalnimi zemljevidi zemlje različnih avtorjev, ki se med seboj izpodbijajo, dokler ni znan ključni podatek: da je zemlja okrogla in tridimenzionalna. Šele ta informacija, ki omogoči poznavanje konteksta, pokaže, da so zemljevidi v resnici komplementarni. Bodoča usmeritev psihologije naj torej ne bo v poskusih poenotenja smeri ali v oblikovanju paradigme, ki bo nadvladala nad drugimi paradigmami, temveč v iskanju informacij, ki bodo omogočile integracijo vseh paradigem, in v izkoristku prednosti, ki jih nudi nabor različnih smeri, ki se ukvarjajo z istim predmetom preučevanja: človekom.

Da lahko psihologija zaživi integrirano pluralnost, pa se mora v manjši meri posvetiti specializacijam in večji poudarek dati zgodovini psihologije, filozofiji znanosti in epistemologiji psihologije (Driver-Linn, 2003). Prav tako pa v stroki nikoli ne smemo pozabiti, da psihologija ni le v službi pridobivanja informacij o človeku, temveč tudi v uporabi teh informacij v smeri vedno večje človekove emancipacije.

 

Viri

Brown, R. H. (1976). Wilhelm Dilthey: Forerunner of humanistic social thought. European Journal of Social Psychology, 6 (2), 207–226.

Driver-Linn, E. (2003). Where is Psychology Going? Structural Fault Lies Revealed by Psychologists’ Use of Kuhn. American Psychologist, 58 (4), 269–278.

Drob, S. L. (2003). Fragmentation in Contemporary Psychology: A Dialectical Solution. Journal of Humanistic Psychology, 43 (4), 102–123.

Fenici, M. (2009). Psychology and Psychologies: which Epistemology? Humana Mente, 11, 5–13.

Musek, J. (2003). Zgodovina psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.

Sternberg, R. J., Grigorenko, E. L. (2001). Unified Psychology. American Psychologist, 56 (12), 1069–1079.

Leave a Reply

Your email address will not be published.