Psihologija in televizija? Redkost, pravilo ali trend sodobnega časa?

Mag. Martina Peštaj je psihologinja, ki je že 16 let zaposlena na Televiziji Slovenija, kjer trenutno dela kot urednica Otroškega in mladinskega programa, hkrati pa je tudi ena izmed vodilnih v Sloveniji na področju medijske psihologije. V prijetnem ambientu v enem izmed ljubljanskih lokalov je zaupala marsikaj zanimivega iz ozadja ustvarjanja oddaj za otroke, povedala, kako je možen spoj psihologije in televizije ter podala nekaj nasvetov za vse, ki jih medijska psihologija zanima.

Bi za začetek nekaj povedali o sebi?

Sem Martina Peštaj, že 16 let sem zaposlena na Televiziji Slovenija, kjer trenutno delam kot urednica Otroškega in mladinskega programa. Na televiziji sem začela delati v Izobraževalnem programu, kjer sem pomagala pri oddaji Odstiranja, v kateri smo govorili o socialno-psiholoških temah – npr. o samomoru, o depresijah itn. Urednica oddaje je takrat iskala mladega psihologa/-njo, ki bi delal/-a raziskave za oddajo in tako se je začelo. Ponudba se mi je zdela zanimiva, ravno sem vpisala absolventa. Vedela sem, da želim delati z otroki. Z urednico sem se ujela, hitro sem začela delati – klicala sem goste, brala literaturo, pripravljala povzetke za uredničin scenarij. Nikoli ne bom pozabila, ko mi je starejša kolegica, ki je danes že v pokoju, v režiji, med snemanjem oddaje rekla: »Mačka, poglej se, tule si in ostala boš za vedno!« In jaz sem rekla: »Glej me, zdaj sem tu, ampak moja pot bo šla drugam.« No, na televiziji sem res še danes.

»Glej me, zdaj sem tu,« sem dejala kolegici v režiji, »ampak moja pot bo šla drugam.« No, na televiziji sem še danes.

Kako ste pridobili znanje, ki ste ga potrebovali za delo na televiziji? Kako ste ga združili z znanjem psihologije?

Dobra tri leta sem se temeljito učila »delati televizijo«. Tega ne učijo na nobenem faksu. Naučila sem se, kako se snema oddajo, kako se piše scenarije, montira, kako se dela prispevke. Vedno pa je ostalo vprašanje: kaj bo z mojo psihologijo? Takrat so ravno prišli Telebajski, kjer sem sodelovala pri pripravi slovenske verzije, po koncu projekta pa so me povabili v Otroški in mladinski program. Tega sem bila vesela, saj sem z otroki vedno želela delati. Šla sem na svoj prvi festival otroških oddaj v tujino, kjer sem ugotovila, da obstaja nekaj, čemur rečejo medijska psihologija – medijski psiholog pa je oseba, ki pomaga pri ustvarjanju oddaj. Vedela sem, da je to zame. Začela sem raziskovati področje, se učiti, zbirala literaturo, hodila na srečanja, kongrese, naredila sem magisterij iz medijske psihologije. Od takrat pa delam vedno na dveh polih, kot urednica oddaj in kot medijska psihologinja. Na televiziji sem ustanovila Laboratorij za analize otroških oddaj v ciljnih skupinah gledalcev.

Laboratorij? Sliši se zanimivo …

Laboratorij je v bistvu projekt znotraj našega programa. Študenti psihologije mi na prostovoljni ravni za svoje izkušnje pomagajo izvajati analize med otroki v vrtcih in šolah. Tukaj pa pomaga znanje psihologije.

Na katerih področjih ste »vodilna«, »prepoznavna«, če hočete – »specializirana«?

Katerakoli tema, povezana z otroki, televizijo, filmom, zadnja leta tudi s spletom, z mobilnimi aplikacijami. Vsa ta področja se dandanes tesno povezujejo, ne moreš biti specializiran samo za enega od njih.

Pri katerih oddajah sodelujete na televiziji?

Kot urednica sem povezana z vsemi oddajami, zadnja, ki sem jo ustvarila, pa so Firbcologi, oddaja za otroke med 8. in 12. letom starosti. Z režiserjem Markom Naberšnikom sva jo ustvarila in zdaj snemamo že peto sezono. Želela sem delati za ciljno publiko tistih otrok, ki niso ne »mali otroci« in ne še »zares« najstniki. To so tisti, ki imajo radi Harryja Potterja, ki so še radovedni, igrivi, tisti na prehodu, ki imajo še vedno radi igro, ob enem pa so že malce resnejši, imajo milijon vprašanj. V svojih oddajah vedno delam z otroki. To mi je največji izziv.

Kaj je tisto, na kar ste pri oddajah še posebej pozorni?

Osebno menim, da je najtežje pri oddajah doseči, da imajo humor, ki res zadane tisto ciljno publiko, kateri je namenjen. Otroški humor se razlikuje od odraslega humorja, hkrati pa se spreminja z vsakim razvojnim obdobjem. Pri malih otrocih je pogost t. i. situacijski humor (nekdo pade, čudni zvoki, dva se zaletita, nepričakovano srečanje). Pri Firbcologih lahko že uporabljamo malce zrelejši humor – smešno jim je, ker je Gašper na svoje male prijatelje hud, jih okara, otroški gledalci pa ne vedo, ali se heca ali misli resno, oddahnejo pa si, ko vidijo, da se je šalil.

Kako komentirate dejstvo, da na drugih komercialnih televizijah izobraževalnih oddaj za otroke sploh ni – namreč so samo prevedene, sinhronizirane?

Dejstvo je, da tudi za otroške oddaje rabiš precej denarja. Prav tako je velik izziv delati z otroki in zahteva veliko truda. Enostavno povedano: verjetno ni računice. Slovenija je v tem primeru res premajhna. Najverjetneje se bolj splača kupiti tujo oddajo, jo prevesti ali sinhronizirati in s tem računati na uspeh.

Kako, menite, se uporablja psihologija na ostalih področjih televizijskega ustvarjanja? Kakšno je vaše mnenje o tem?

Ne na način, kot to počnemo pri otroških oddajah. Delajo bolj analize v smislu fokusnih skupin – kaj je komu všeč, kaj katere populacije gledajo. Vem pa, kako psihologija funkcionira v tujini na področju resničnostnih šovov. Recimo temu kontrapsihologija. Namreč ko udeleženci rešijo osebnostne teste, psiholog poda mnenje, kakšen osebnostni profil kdo ima in s kakšnim osebnostnim profilom ni kompatibilen, ustvarjalci pa bodo združili ravno tista dva profila, ki nikakor ne gresta skupaj. Pojavila se bo večja dinamika, posledično pa bo tudi večja gledanost, ki pa je na teh področjih edino, kar šteje.

Bi vi kdaj delali za resničnostne šove?

To ni moj slog. Pomembno mi je, da je zaradi psihologije ljudem lepo. Pomembno mi je, da imajo otroci in starši lepo izkušnjo zaradi naših oddaj. Ko izberemo otroke, ne gledamo samo tega, da bodo sposobni z nami ustvariti dobro oddajo, pozorni smo tudi na to, da jim je fino, prijetno. Zanje med snemanjem skrbimo. Ko imamo na primer med počitnicami 14-dnevno snemanje, ko smo po 8 ur v studiu, zanje skrbi študentka psihologije. Ni samo njihova »varuška«, je njihova spremljevalka, skrbi za dinamiko med njimi. Če se otroci v garderobi na smrt skregajo, nekaj minut zatem pa morajo biti pred kamero živahni in veseli, potrebujemo nekoga, ki jih spravi skupaj. Ta oseba jih mora razumeti, čutiti, vedeti, kaj menijo, mislijo.

Pri resničnostnih šovih ne bi mogla nikoli delati. To ni moj slog. Pomembno mi je, da je ljudem zaradi psihologije lepo.

Je delo psihologa v šifrantu poklicev oz. delovnih mest v Sloveniji?

Ne, na RTV Slovenija ne. Sem edina, ki znanje psihologije uporabljam za televizijske namene, sploh na nivoju tega, kar počnemo v Laboratoriju za analize.

V tujini je psiholog na televiziji v šifrantu poklicev?

Tam je dejstvo, da kot psiholog delaš na televiziji, nekaj normalnega. V tujini dajo veliko denarja za raziskave. Veliko raje dajo denar za psihološko raziskavo o tem, kako bi neka oddaja funkcionirala in je potlej resnično dobra, kot pa da bi brez raziskave naredili oddajo in na koncu ugotovili, da niso zadeli ciljne publike. V slednjem primeru sledijo še večji finančni problemi. Ko sem se izobraževala v Ameriki, kjer sem bila v produkcijski hiši, ki velja za eno najboljših na področju ustvarjanja oddaj za predšolske otroke, smo delali analize za vsako izmed risank iz serije – psihologi so napisali poročilo o tem, kako otroci zgodbo razumejo, na podlagi tega pa so ustvarjalci delali naprej. Bila sem očarana. Dovolili so mi tudi, da sem nekaj njihovega materiala prinesla s seboj v Slovenijo, kjer sem nekatere materiale prevedla in jih priredila za slovenske razmere.

Kaj otroke v televizijski oddaji najbolj pritegne?

To se razlikuje glede na starostno skupino otrok. Zagotovo pa tu pomaga znanje razvojne psihologije. Veliko se o tem prebere v člankih iz tujine, prav tako lahko v praksi vidiš, kako stvari funkcionirajo. Izpostavila bi morda eno stvar, ki zagotovo otroke pritegne: njihovi vrstniki. Da pa otroka pritegnemo pred tv zaslon, moramo oddajo narediti jasno, razumljivo, detajlno. Moramo paziti, da ni preveč govorjenega, da ni preveč namigovanja, da ima jasen začetek in konec, tekočo pripoved. Pozorni moramo biti na veliko elementov. Seveda pa se to razlikuje po starostnih skupinah. Pri starejših si lahko »več privoščiš«. Iz izkušenj sem videla, da na primer najmlajši otroci potrebujejo bolj realistične scenografije, najstniki pa na primer sceno v slogu MTV-ja. Poigravamo se tudi z glasbo – pri otrocih igriva, za najstnike pa zanje »tipična«.

Otroke vedno zelo pritegnejo njihovi vrstniki.

Kakšen mora biti navezni televizijski lik, na katerega se otrok naveže? Kakšne lastnosti mu ustvarjalci pripišete?

Lik mora biti iskren, ne sme se pretvarjati. To pomeni, da ne sme biti samo in izključno prijazen, kdaj mora biti tudi tečen, prestrašen, žalosten. To se mi zdi izjemno pomembno. O tem se z ustvarjalci tudi pogovarjamo pri karakterizaciji likov. Nesmiselno je otrokom prikazovati lik, ki ga v realnosti ne morejo zaslediti.

Lik iz otroške oddaje mora biti iskren, ne sme se pretvarjati. Kdaj mora biti tudi tečen, prestrašen, žalosten.

Kaj svetujete tistim, ki jih delo na televiziji kot psiholog zanima?

Menim, da je poti toliko, kot jih človek najde. Pri nas smo letos zaposlili psihologinjo, prvo po meni. Prišla je k meni na prakso in ostala, ker se je izkazala za odlično sodelavko. Kolegica, ki se je srečala z medijsko psihologijo v našem Laboratoriju, je preko doktorata s tega področja našla svojo službo na univerzi v Nemčiji. Našla je svojo pot in je svetel primer. Možnosti je neskončno. Če jih ne najdeš pri nas, je tu še vedno tujina.

Poti je toliko, kot jih človek najde. Možnosti je neskončno. Če jih ne najdeš pri nas, je tu še tujina.