LGBT+ dokumentarni filmi

Ob vzniku številnih filmov z LGBT+ tematiko in liki, ki so komercialno uspešni, se pojavlja tudi občutek večje prisotnosti LGBT+ posameznikov_ic v medijih. Na ta način naše zgodbe, identitete in stiske prihajajo na raven širše javne razprave. To je sicer posledica več faktorjev, v tem besedilu pa se bom osredotočila na vlogo, ki jo imajo dejanski_e LGBT+ posamezniki_ce v razpravi skozi film. Pri vpogledu v produkcijo uspešnih oz. vidnejših serij in filmov se opazi njihova nenaključna odsotnost. Ko so prisotni pri produkciji, kar mora biti izvedeno zelo namerno in je prava redkost, pa ostaja problem, da v glavnih vlogah ni dovolj igralcev_k z ustrezno spolno identiteto ali usmerjenostjo. Iz teh razlogov je vredno preusmeriti pozornost na produkcijo, ki se posveča dokumentarnemu filmu. Ta zvrst je bolj zavezana pristnosti in ima dolgo zgodovino v aktivističnih krogih, predvsem pa ima sposobnost vzbuditi velike premike v mišljenju in dejanjih ljudi.

LGBT+ v medije le pod pogojem, da so na koncu odpisani?

Življenja transspolnih, interseksualnih, gej, lezbičnih, biseksualnih itd. oseb so v medijih še vedno pretežno popačena s tančico fantazijskega prikazovanja, fetišizacije in poenostavljenih podob. Kljub navideznemu večjemu sprejemanju ali pa prav zavoljo ustvarjanja te iluzije se dogaja potvarjanje resničnosti LGBT+ življenj v obliki stereotipov, saj zgodbe ponavadi niso niti namenjene nam samim kot občinstvu. To se še posebej vidi v okrutnem trendu pobijanja LGBT+ likov v serijah in filmih, ki so najprej prisotni zavoljo vključevanja in raznolikosti, nato pa iznenada odpisani na najbolj pretresljive načine. S tem se nadaljuje dolga zgodovina prikazovanja LGBT+ oseb v medijih le pod pogojem, da je njihov konec tragičen, saj je namen njihove zgodbe le provokativen vstavek v večji zgodbi. Lahko si predstavljate, kakšne posledice ima tovrstno prikazovanje za LGBT+ občinstvo, še posebej za mlade gledalce_ke, ki najbolj občutijo pomanjkanje pozitivnih zgodb o sebi podobnih. Če vzamemo samo primer lezbičnih in biseksualnih likov, so statistike grozovite, in sicer specifično zaradi že tako redke, kaj šele dostojanstvene upodobitve na televizijskih zaslonih (All 150 Dead Lesbian and Bisexual Characters On TV 2016).

Težava se pojavi tudi, ko so v fantazijskih serijah in filmih LGBT+ osebe sicer prikazane, toda skoraj kronično in namerno se takšni filmi in serije izogibajo poimenovanju z določeno oznako, še posebej pri biseksualnih likih. Kot da bi se producenti na ta način želeli izogniti kontroverznosti, hkrati pa še vseeno ohraniti status vključevalnosti, kar v luči sodobnih zmožnosti in moči medijev ni opravičljivo. Izjema so morda le mediji, namenjeni otrokom, npr. risanke, ki bi bile sicer hitro označene za neprimerne in celo prepovedane – tako je verjetno edina možnost za prikaz LGBT+ oseb subverzivno pripovedovanje. Da ne omenjam popolnega izbrisa oseb in skupin, ki v sedanjosti ali v drugih časovnih obdobjih niso bile zaželene (npr. seksualne delavke, trans ljudje in spolno nenormativne osebe, radikalni levičarji), iz javnega spomina. Kratek pregled prikazovanja LGBT+ likov na televiziji je na voljo v obliki vsakoletnega poročila in napovedi Where We Are On TV, ki ga izdaja GLAAD. Nevladna organizacija GLAAD namreč spremlja in analizira medijsko prikazovanje LGBT+ oseb, dela na večji in boljši medijski prisotnosti LGBT+ zgodb in oseb ter daje moč boju za enakopravnost skozi verodostojno medijsko prikazovanje. Dokumentiranje resničnega življenja LGBT+ ljudi in zgodovine aktivističnih gibanj na bolj ali manj umetniške načine tako ostaja temeljna zvrst filmskega ustvarjanja na tem področju, ki doseže največ nians v vsebini in načinu pripovedovanja zgodb.

Medijska škoda kolektivnemu spominu in dediščini LGBT+

Prav prikrivanje družbeno nesprejemljivih vidikov življenja, ki je lahko sredstvo za preživetje, v najslabšem primeru pa izrecni cilj zatiralskih institucij in posameznikov, škoduje med drugim tudi kolektivnemu spominu in dediščini številnih skupnosti. Zaradi dejstva, da so te skupnosti med najbolj prilagodljivimi in spreminjajočimi, je namreč treba veliko truda vložiti v raziskovanje njihove zgodovine in vzdrževanje spomina. Kombinacija boja za preživetje in kulturnih specifik je vidna v regionalni raznolikosti ter razvoju terminologije in doživljanja spolnih identitet in usmerjenj, ki so mnogokrat več kot le samo lastnost posameznika_ce, temveč način življenja ali vir družbenih vlog. Primer tega je prikazan v filmu A Place In The Middle (2014), ki govori o sodobnih oblikah tradicionalnega spoja med moškimi in ženskimi značilnostmi, ki so ga poosebljale osebe v havajski družbi. Kolektivni spomin je ključen za povezovanje in sodelovanje med posamezniki, nenazadnje pa tudi za občutek pripadnosti in samopodobo. Videti sebe v kontekstu dolge zgodovine sebi podobnih in prepoznati svoje tegobe v zgodbah drugih ima moč reševanja življenj. Ker pa je izogibanje izpostavljanju pogosto edina zaščita pred izničenjem, so tovrstni poskusi dokumentiranja lastnih skupnosti izjemno pogumni podvigi, ki vedno bolj pridobivajo tako na popularnosti kot pomenu.

Kakšna je vloga LGBT+ dokumentarnih filmov?

Zaradi preproste in hkrati globoko sporočilne narave dokumentarnega filma se skozenj lahko kažejo tudi delitve znotraj t. i. LGBT skupnosti. Slednja je, kot se pogosto izkaže, le fiktivna zaradi različnih oblik zatiranja, ki jih posamezniki_ce doživljajo tudi s strani ostalih v skupnosti, ter neenakosti znotraj skupnosti same (seksizem, transfobija, rasizem). Posledično so dokumentarci v glavnem krajevno omejeni, osredotočeni na določeno skupino ali pa, kot v primeru Gayby Baby (2015) in In My Shoes (2005), na otroke v povezavi z njihovimi LGBT+ starši. Ko pride do govora o LGBT+ skupnosti kot zavestnemu združenju, je osrednja tema kvečjemu kakšno gibanje ali organizacija. Vezanost skupnosti in obdobij na določena območja in prizorišča/zbirališča pomeni, da je produkcija dostikrat lokalna in specifična. Mednarodni ali krajevno širši dokumentarci pa delujejo na načelu primerjave, orisujejo neko splošno stanje ali pa sledijo mednarodnim povezavam, ki lahko tvorijo intimne solidarnostne vezi, tudi društva. Pogosta je tudi uporaba biografskega pristopa, torej zbiranje življenjskih zgodb posameznikov_ic, ki skupaj ustvarijo večjo sliko in zajemajo različna časovna obdobja. Tako dobimo dokumentarne filme o gibanjih, kolektivih in aktivistih_kah – Screaming Queens: The Riot at Compton’s Cafeteria (2005), Sylvia Rivera: Trans Movement Founder (2011), Relations: 25 Years of the Lesbian Group ŠKUC-LL (2012), Courage Unfolds (2011), FREE CeCe (v produkciji), Intersexion (2012) – ter o subkulturah in načinu življenja – Paris is Burning (1990), Rebel Dykes: Forgotten images of 1980s lesbian London (v produkciji), The Butch Mystique (2003), Word Is Out (1977). Namen tovrstnih dokumentarcev je mešanica obeležitve obletnic (npr. ustanovitve društva, smrti/rojstva pomembne osebnosti), opozarjanja na potrebo po boju za pravice ter proslavljanja bogate zgodovine in tradicije LGBT+ posameznikov_ic in organizacij.

Kakšna je vloga avtorja pri ustvarjanju dokumentarnega filma? 

Že na tej točki je vredno izpostaviti, da pri dokumentarnih filmih ni nič manj pomembno, kdo stoji za produkcijo, kot pri drugih zvrsteh. Ne gre le za pripadnost t. i. LGBT+ skupnosti na sploh, saj ta sama na sebi ne vzpostavi skupnih tal med avtorji_icami in dokumentiranimi. Bolj pomembno vlogo igra to, da so avtorji_ice hkrati del specifične dokumentirane lokalne ali mednarodno ustvarjene skupnosti. Če si ogledamo primer avtorice Paris is Burning Jennie Livingston, lahko beremo mnogo kritik na račun njenega izhodišča, ozadja in namena snemanja (Clark 2015). Kot belka iz srednjega razreda je kljub dejstvu, da je lezbijka, prikazala zvezde filma, revne temnopolte in latino trans ženske, drag kraljice in spolno nenormativne osebe, na drugačen način, kot bi jih, če bi pripadala njihovi subkulturi, njihovi konkretni skupnosti ali vsaj spadala pod isto ”črko” v kratici LGBT. Omenimo naj, da tudi ta kratica ni primerna za vsako kulturno okolje.

Tudi pripadnost subkulturam je pogojena s tem, kateri skupini znotraj LGBT+ oseba pripada. Skozi to je viden prepad med cis LGB+ osebami in trans osebami, ki se kaže prav v zavzemanju ločenih prostorov in tvorjenju kolikor toliko ločenih skupnosti. Pridevnik ”cis” se uporablja za označevanje oseb, katerih spolna identiteta se ujema s tisto, ki jim je bila pripisana ob rojstvu, medtem ko pridevnik ”trans” označuje ljudi, ki jih združuje neujemanje njihovega spola s tistim, ki jim je bil ob rojstvu pripisan. Že samo razločevanje med spolno identiteto/reprezentacijo in spolno usmerjenostjo ima korenine v gejevskem aktivizmu prejšnjega stoletja, ki je svoje pravice pridobival na račun zapostavljanja spolno nenormativnih oseb in se skušal od njih ločiti ter jih s tem izpostavil najhujšim oblikam zatiranja. Razlikovanje med skupinami in tvorjenje ločenih skupnosti samo po sebi ni slaba stvar, saj je tako možno ustvariti varne prostore za debato o specifičnih problemih posameznih skupin. Problem je v širšem kontekstu, ki je to proizvedel, in hudih posledicah, ki se kažejo v institucionalnem obravnavanju LGBT+ oseb, ki favorizira cis osebe. Stiske, ki otežujejo in ogrožajo življenja transspolnih ljudi, so potisnjene na stran v prizadevanjih za spremembe na družbeni ravni. To se pozna na primer v tem, da je ‘’transseksualnost’’ v Sloveniji še vedno klasificirana kot duševna motnja, zakonodaja pa ne ureja pravnega priznanja spola (LGBT pravice, 2016).

S kritiko pa seveda ni mišljena le brezglava zavrnitev dela J. Livingston, saj je dokumentarec postal klasika in navdihuje mnoge ter ima neprecenljivo vrednost kot zgodovinski vir. Kritika izpostavlja vpliv načina govora o nečem in neizogibno selektivnega prikazovanja vsebin, kar je v veliki meri določeno tudi s subjektivnim poznavanjem in razumevanjem tematike in ljudi samih s strani avtorja. To pa je pod vplivom avtoričinega ozadja, saj kljub samoizobraževanju na tem področju in skromnosti pri vstopu v dokumentirani svet veliko stvari enostavno ni moč doumeti ali zaznati zaradi drugačnega družbenega položaja. Iz teh razlogov nato pride do popačenih predstav, zgrešenih interpretacij, pripisovanja prevelikega pomena in, nasprotno, odvzemanja pomena prikazanim elementom. Družbeni položaj vpliva na to, čemu smo izpostavljeni, kaj nam je omogočeno. Izkušnje pa so naš najboljši vir znanja, iz njih med drugim črpamo zmožnost predvidevanja in občutek za empatijo. To pa je uporabno na primer pri načinu, kako komuniciramo in pristopamo do ljudi, saj smo tako skoraj instinktivno sposobni najti najprimernejši način ravnanja v situacijah. Hkrati uvidimo tudi najbolj bistvene elemente, ki bi jih v dokumentarnem filmu prikazali, in to na način, ki upošteva vidik nastopajočih v filmu samih. Po drugi strani pa vedno obstajajo večja ali manjša odstopanja od resničnosti pri prenosu le-te na film, zato tudi med člani dokumentirane skupnosti ni vedno strinjanja o pristnosti in kvaliteti vsebine. Toda to je na drugi ravni kot pravkar obravnavana dilema.

Podobna razprava trenutno poteka o dokumentarni seriji Gaycation, v kateri Ellen Page s prijateljem potuje po svetu in v posameznih epizodah prikazuje razne vidike LGBT+ življenja ter pravni in socialni položaj v posameznih državah. V razpravi je prisotnih mnogo nians, saj komentarji prihajajo tako s strani domačinov obiskanih držav ter zunanjih opazovalcev, toda na koncu je najpogostejši očitek seriji etnocentričnost v terminologiji in pristopu k raziskovanju njima tujih spolnih in seksualnih manjšin (glej: Ellen Page’s Gay Imperialism is Not Activism; poudarek na komentarjih bralcev pod spletnim člankom). Kljub vsemu na koncu pridemo do podobnega zaključka kot v primeru Paris is Burning, da namreč tovrstna dokumentacija predstavlja, če že ne popolnoma verodostojnega prikaza, vsaj podlago za konstruktivno kritiko in nadgradnjo z dodajanjem več perspektiv in zgodb. Brez dvoma so zabeležene resničnosti ljudi v vsakem primeru neprecenljiv vir podatkov, ki jih kljub morebitnim popačenim prikazom v samem filmu gledalci lahko interpretirajo.

Kako naprej?

Naraščanje števila in same dostopnosti dokumentarnih filmov in podobnih medijev (npr. vlogi) omogoča mnogo višjo stopnjo razgledanosti in zmožnost kritičnega obravnavanja prikazanih vsebin. Pri ustvarjanju filmov še vedno ostaja nevarnost senzacionaliziranja in fetišiziranja dokumentiranih posameznikov in skupin, še posebej tistih, ki sicer nimajo (veliko) predstavnikov v medijih ali ustrezne pravne zaščite in pravic. Sem sodijo tudi mladoletniki, ki so velikokrat na udaru zaradi svoje spolne identitete ali usmerjenosti in so zato pogosto predmet zanimanja v dokumentarnih filmih. Skratka, pri tem žanru je potrebna posebna previdnost in ozaveščenost glede lastnega vpliva na dano situacijo ter možnega vpliva snemanja in objave filma na razvoj dogodkov. Vprašanja, ki si jih mora avtor postaviti, vključujejo: Kako bo objava filma vplivala na življenja tistih v njem? Ali ravnam etično in v skladu z varstvom podatkov? Kaj imajo od tega ljudje, ki v filmu nastopajo? Komu bo ta film dostopen (kje bo objavljen/predvajan, kakšen je govor v filmu – lokalno izrazoslovje, akademski jezik)? …

Razprava o tem žanru lahko pelje v nešteto smeri, saj je to tudi obseg možnih predmetov preučevanja, tudi če se ”omejimo” na LGBT+ vsebine. V tem besedilu sem se lotila prevladujočih tem, namenov in načinov prikazovanja v tovrstnih dokumentarnih filmih ter njihove povezave z avtorji oziroma sodelujočimi v produkciji. Na ta vidik sem se osredotočila zaradi revolucionarne moči te zvrsti in dejstva, da je ta revolucionarnost najbolj izrazita, čim večja je vključenost LGBT+ ljudi samih v produkciji. Šele enotnost teh dveh polov, nastopajočih v filmu in sodelujočih v produkciji, pripelje do zares prodornih stvaritev, tako z aktivističnega vidika kot tudi v intimni sferi vsakdanjih življenj članov občinstva, ki se s prikazanimi zgodbami poistovetijo ali pa skozi njih vidijo svet drugače. Ob tem se je vredno vprašati, le koliko tovrstnih zgodb gre v pozabo, medtem ko jih v množičnih medijih nadomeščajo preštevilne popačene, celo škodljive verzije.

Viri

A Place in the Middle (2014) Dean Hamer in Joe Wilson, rež. in prod. ZDA. Video. Internetni vir. < http://aplaceinthemiddle.org/ > 4. 4. 2016

Bernard, Marie Lyn: ‘All 150 Dead Lesbian and Bisexual Characters On TV.’ Autostraddle. Internetni vir. <http://www.autostraddle.com/all-65-dead-lesbian-and-bisexual-characters-on-tv-and-how-they-died-312315/ > 4. 4. 2016

Clark, Ashley (2015) ‘Burning down the house: why the debate over Paris is Burning rages on.’ The Guardian. Internetni vir. <http://www.theguardian.com/film/2015/jun/24/burning-down-the-house-debate-paris-is-burning > 3. 4. 2016

Leibowitz, Tovah (2016)  ‘Ellen Paige’s Gay Imperialism is Not Activism.’ Harlot. Internetni vir.< http://harlot.media/articles/1513/ellen-pages-gay-imperialism-is-not-activism >

Transspolne osebe: pravno priznanje spola (2016)  LGBT pravice. Video.  Internetni vir. <https://www.youtube.com/watch?v=HcO7zDuUPeQ&list=PL1QPaggNG-zXi5MzgQ7VkR52GvtyAc9vs> 18. 4. 2016

Paris is Burning 1990 Paris is Burning. Jennie Livingston, rež. in prod. DVD video. ZDA: Miramax Films.

Where We Are On TV 2015 Where We Are On TV: 2015/2016. Internetni vir. GLAAD. < http://www.glaad.org/files/GLAAD-2015-WWAT.pdf > 4. 4. 2016