Serijski morilci – žrtve nesrečne kombinacije

Vsi ljudje imamo take ali drugačne fantazije, ki jih ponavadi ne uresničimo, ker so socialno nesprejemljive. Nekateri med nami pa gredo dlje in svoje fantazije uresničijo. Med njimi so serijski morilci. Njihova pot se začne z majhno fantazijo, zgolj idejo, o kateri na veliko sanjarijo. To se stopnjuje do točke, ko se lahko olajšajo samo še z dejanskim mučenjem in umorom drugega bitja. Toda kaj je tista iskra, ki sproži tako fantazijo? Je to morda otroštvo, genetika, nasilna mati ali vse skupaj? Kakšna je vloga forenzične psihologije pri njihovem odkrivanju? Na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti v pričujočem besedilu.

Ko nekdo omeni serijske morilce, večina pomisli na ameriške filme, kjer je FBI glavni pobudnik njihovega odkrivanja. Podatki FBI kažejo (Miller, 2013), da je v Združenih državah Amerike 75 % vseh serijskih morilcev na svetu. Miller (2013) to pripisuje odprti in mobilni naravi ameriške družbe. Tovrstne zločince so mnogi skušali uvrstiti v različne tipe, ki bi pomagali pri njihovi identifikaciji. Obstaja mnogo tipologij serijskih morilcev, osredotočila se bom na Deitzovo (1986, 1987 v Miller, 2013). Opredelil je psihopatskega seksualnega sadista, ki uživa ob mučenju žrtev na seksualen način. Poznal je tudi zločine, ki združujejo več prekrškov. Tak je npr. rop skupaj z ubojem. Zločinci take vrste uživajo v védenju, da jih oblast ne more ujeti. Odkrili so povezavo med serijskimi umori in ropi ter posilstvi. Predvidevajo, da gre pri obeh oblikah nasilja za invazijo druge osebe, ki je s tem dejanjem ponižana (Jacobs in Wright, 2008 v Miller, 2013), prestopnik pa s tem izraža svojo moč. Organizirani zločinski funkcionarji primarno ubijajo za denar. Sem spadajo tudi atentati (Schlesinger in Miller, 2003 v Miller, 2013). Skrbniški morilci ubijajo šibke in ranljive žrtve, za katere skrbijo. Menijo, da šibki potrebujejo angela smrti. Psihotični morilci pogosto ubijajo, ker doživljajo razne zablode. Eni mislijo, da jih nekdo preganja, drugi pa, da dobivajo ukaze, da se morajo znebiti določene vrste ljudi. Canavero (2014) navaja, da so prav slednji in tisti, ki trpijo za antisocialno osebnostno motnjo, najnevarnejši, hkrati pa tudi pogosti prestopniki. Posvojitvene študije so pokazale, da če so posvojitveni in biološki starši nasilni, potem bo možnost, da bodo otroci storili nasilno dejanje, 40 % večja. Če so bili nasilni samo genetski starši (posvojitveni pa ne), odstotek pade na 12,5. V primeru, ko so nasilni samo posvojitveni starši, bo možnost za odklonsko vedenje otrok 6,7 %; ter 2,1 %, če dejavnikov tveganja ni (torej če ne biološki ne posvojitveni starši niso nasilni) (Cloninger, Sigvardsson, Bohman, & von Knorring, 1982, v Alley, idr. 2013). Glede na ta rezultat vidimo, da se vpliva genov in okolja prepletata.

Teorije razlage odklonskega vedenja

Obstajata dve glavni teoriji, ki pojasnjujeta tovrstno nasilno vedenje (Lester, 1995 v Dogra, idr. 2012), in sicer teorija učenja in psihodinamična teorija. Prva se osredotoča na klasično pogojevanje. Njen namen je izvedeti, kateri so najzgodnejši spomini seksualnega vzburjenja, in najti dogodke, ki vključujejo ubijanje (npr. da je oseba kot otrok ubijala svoje ljubljenčke). Poudarjajo pomen socializacije, kajti z njo se človek uči življenja v družbi. Če se je posameznik v procesu socializacije naučil, da so odklonska dejanja zanj primernejša, potem se bo v prihodnje vedel v tej smeri (Flere, 1994 v Bobek, 2014). S tem, kako so dejanja v otroštvu pogojevala razvoj neke osebe v morilca, pa se ukvarja naslednja teorija. Psihodinamična teorija spremlja prvih šest let življenja, specifično odnos s starši, sorojenci, vrstniki. Iščejo se predvsem zametki jeze in sovraštva ter morebitnega nasilja. Tukaj velja omeniti tudi Eriksonovo razvojno-socializacijsko teorijo (1966 v Bobek, 2014), ki pravi, da je delinkventno vedenje predvsem posledica neuspešno razrešenih kriz na različnih stopnjah. Druga stopnja razvoja (drugo in tretje leto), na kateri morajo otroci in starši vzpostaviti odnos, lahko privede do neuspešno razrešene krize, ki se kaže v razvoju splošne sovražnosti do okolja in kriminalnih ravnanjih.

Možgani serijskega morilca

Tipični serijski morilec je moški, star med 20 in 40 let. Ta posameznik je navadno samotar, čeprav so mnogi od njih poročeni oz. imajo stabilno zvezo (Chan in Heide, 2009; Fox in Levin, 2003; Hazelwood, Dietz in Warren, 1992; Holmes in DeBurger, 1985; Lester, 1995; Palermo in Kocsis, 2005; Rappaport, 1988 v Miller, 2013). Žrtve umorov so po večini ženske bele rase, velikokrat tudi otroci. Zanima pa nas, kateri deli možganov so odgovorni za nastanek nagona ubijanja, ki ga človek nikakor ne more inhibirati. Slikanje možganov je pokazalo vpletenost različnih možganskih enot, kot najpomembnejše pa so označili orbitofronalni (OFC) in dorzolateralni prefrontalni korteks (DLPFC), ki sta hkrati glavna dela frontalnega režnja (Young et. Al., 2005; Baron-Cohen, 2011 v Canavero, 2014), ter amigdalo. Sivina v frontalnem režnju je torej pri psihopatih in ljudeh z antisocialno osebnostno motnjo (APD) vidno zmanjšana. Razliko so tudi našli med tema dvema tipoma ljudi, pri čemer imajo osebe z APD zmanjšano inhibicijo dejanj (slabo delujoč DLPFC), psihopatom pa je primanjkovalo empatije (slabo delujoč OFC) (Greene, 2009; Baron-Cohen, 2011 v Canavero, 2014). Vse to se seveda povezuje z dogajanji v možganih na kemični ravni. Do sedaj so z gotovostjo potrdili le povezavo med kemičnim neravnovesjem v možganih in agresijo. Nizek nivo serotonina se povezuje z impulzivnim, samodestruktivnim vedenjem (Söderström, Blennow, Manhem in Forsman, 2001 v Alley, Minnis, Thompson, Wilson in Gillberg, 2013). Obratno je pri visokem nivoju serotonina, ki se povezuje z agresijo (Baron-Cohen, 2011; Bell, Abrams in Nutt, 2001;Raine, 1993; Raine, Lencz in Scerbo, 1995; Volavka, 1995, 1999 v Alley idr., 2013). Enako velja za dopamin in norepinefrin (Raine, 1993 v Alley idr., 2013). Zanimive so tudi značilnosti molekule monoamin oksidaza (MAO-A). Gre za encim, ki je vključen v metabolični proces norepinefrina, serotonina in dopamina. Količina tega encima je genetsko determinirana. Za moške z nizkim nivojem MAOA velja trikrat večja verjetnost, da bodo do 26. leta storili nasilno kaznivo dejanje (Heide in Slomon, 2006 v Alley idr. 2013).

Prepletanje vplivov v primeru Jeffreyja Dahmerja

Veliko raziskovalcev se je ukvarjalo s preučevanjem povezave med avtizmom in nasilnim vedenjem. Ugotovili so, da avtisti v povprečju niso bolj nasilni od normalne populacije (Mouridsen, Rich, Isager in Nedergaard, 2008; Woodbury-Smith, Clare, Holland in Kearns, 2006 v Alley idr., 2013). Zanimiva je tudi povezava med motnjami tega tipa in psihosocialnim stresom v otroštvu. Najbolje jo razlaga študija primera Jeffreyja Dahmerja (Alley idr., 2013). Dahmer je bolj kazal simptome Aspergerjevega sindroma oz. visoko funkcionalnega avtizma (Strubel, 2007 v Alley idr., 2013). Kot otrok ni bil zmožen oblikovati prijateljskih vezi (Egger, 1998 v Alley idr., 2013), kar nakazuje na njegovo nezmožnost recipročne socialne interakcije (Davis, 1991 v Alley idr., 2013). Njegova učiteljica poroča o njem kot o rigidnem, nesrečnem, sramežljivem otroku (Carlin, 2011 v Alley idr., 2013). Obrazna reprezentacija čustev je bila slaba, pogosto je strmel v praznino (Volkmar in Klin, 2000 v Alley idr., 2013). Tudi sama drža telesa takih ljudi se zdi nerodna oz. mehanska. O njegovi družini poročajo kot o nefunkcionalni, starša sta se veliko prepirala. Njegova mati je trpela za depresijo, večkrat je poskušala storiti samomor, oče pa se otroku ni posvečal (Palermo, 2008 v Alley idr., 2013). Pri osmih letih naj bi bil po poročanju očeta spolno zlorabljen. Sam je to sicer zanikal (Dahmer, 1994; Dvorchak in Holewa, 1991 v Alley idr., 2013). Poleg vsega tega je bil izredno ambivalenten do svojih homoseksualnih teženj, kar se morebiti lahko odraža v njegovih zločinih (Jentzen et al., 1994 v Alley idr., 2013).

Surinder Koli – indijski serijski morilec

Odmeven primer serijskega morilca so imeli tudi v Indiji. To je bil Surinder Koli, 32-letni moški. Zanimiva je njegova psihološka obravnava. Reševal je različne teste. Zapisali so, da ni bil preveč sodelovalen pri teh testih, še posebej ne pri tistih, ki so od njega zahtevali poglobitev v emocionalno doživljanje. Na podlagi rezultatov so ugotovili, da so bile njegove kognitivne sposobnosti povprečne do nadpovprečne. To pomeni, da zagotovo ni utrpel kakšne možganske poškodbe, ki bi sprožila njegovo vedenje. Na testu tematske percepcije (projekcijski preizkus) je glede na slike govoril zgodbe brez vsebine oz. emocionalnega odziva. To pomeni, da je čustva močno zadrževal v sebi in imel težave s spoprijemanjem s čustveno nabitimi situacijami. Na testu risanja osebe je narisal 18-letnega moškega in 8–10 letno deklico. Glede na ta odziv so potrdili njegovo obsesijo z mladimi dekleti. Risba dekleta je močno nakazovala na seksualno vsebino, natančneje na seksualno nezrelost in nasilje do žensk. Na Rorschahovem preizkusu (projekcijski preizkus) je uporabljal zgolj popularne odgovore. Za ljudi, ki na tem testu odgovarjajo podobno kot on, je značilno, da živijo skrito življenje in ne razkrivajo svojih resničnih namenov. Zato je tudi dosegel visoko vrednost na profilu lambda (Exner, 1986 v Dogra idr., 2012), kar pomeni, da ima defenzivno namero izogniti se določenim situacijam, ki od njega zahtevajo poglabljanje v čustva. To se odraža tudi v obrambnem mehanizmu pretvarjanja. To se je v njegovem vedenju kazalo kot prikrivanje resničnih motivov, ker so ti za njegov ego preveč ogrožajoči, da bi jih lahko zavestno predeloval. Tudi on je bil kot otrok zlorabljen. Na podlagi njegove preteklosti, preizkusov, psihološkega testiranja in slikanja možganov so zaključili, da trpi za antisocialno osebnostno motnjo, nekrofilijo (jedel je trupla) ter nekrofagijo (imel je spolne odnose s trupli). Iz teh primerov vidimo, da je za prestopnika potrebna kombinacija psihosocialnega stresa v otroštvu in osebnostnih motenj, najpogosteje Aspergerjevega sindroma.

Forenzična psihologija

Z odkrivanjem in analiziranjem serijskih morilcev se ukvarja forenzična psihologija. To je panoga uporabne psihologije, ki je povezana z zbiranjem, preiskovanjem in predstavitvijo dokazov v sodne namene (Gudjonsson in Haward, 1998 v Areh, 2011). Forenzično-klinični psihologi so si do danes pridobili naziv strokovnjakov na sodiščih (Areh, 2011). Ukvarjajo se s pričanjem očividcev, raziskovanjem spominskih napak, ugotavljanjem laži, skratka z vsem, kar se dogaja v času kazenskega in predkazenskega postopka. Testiranja, ki sem jih omenjala pri indijskem serijskem morilcu, so izvajali ravno forenzično-klinični psihologi. Njihova naloga je torej psihološko testiranje za pridobitev psihopatološke slike o storilcu. Rezultate različnih testov povzamejo v poročilu s končno hipotezo. Ta postopek se imenuje profiliranje, vključuje pa preiskovanje obnašanja storilca, njegove motive, ozadje, rezultate psiholoških testiranj (Umek, 2004 v Ostruh, 2013). Proces vsebuje opis osebnostnih lastnosti storilca, kvalitativne podatke o kaznivem dejanju in kraju zločina. Potrebna je torej izčrpna analiza celotnega kaznivega dejanja. Če informacij ni dovolj, postane psihološko profiliranje preveč posplošeno in premalo povezano s kaznivim dejanjem (Selič, 1996 v Ostruh, 2013). Pri zaključnih hipotezah profiliranja pa socialni psihologi opozarjajo na morebitno pristranskost ekspertov (Arson, 2008; Croskerry, Singhal in Mamede, 2013 v Neal in Brodsky, 2016), kar vpliva na zmanjšano zanesljivost rezultatov. V raziskavi (Neal, 2016) so ugotovili, da je najučinkovitejša strategija zoper pristranskost zapisovanje. Že res, da je tudi zapisovanje lahko selektivno, a nam kasneje lahko pomaga pri iskanju alternativnih hipotez.

Zaključek

Povezava med nenormativnim nevrološkim razvojem, okoljskimi dejavniki v otroštvu (zlorabe, poškodbe glave) in serijskimi/masovnimi umori so, kot vidimo, kompleksne. Zanimivo bi bilo opraviti obsežno metaraziskavo, ki bi vključevala ogromno študij primerov serijskih morilcev. Tako bi lahko videli, v kolikšni meri psihosocialni stres in genetski dejavniki posebej prispevajo k odklonskemu vedenju. Kar pa je še pomembneje, lahko bi odkrili učinkovit postopek zdravljenja v smeri, da morebitni storilci ne bi bili nevarni za člane družbe. Tam bi jih lahko učili sublimacije teženj na družbeno bolj sprejemljiv način, na primer skozi umetnost ali športno aktivnost.

Reference

Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži. V I. Areh (ur.), Predstavitev forenzične psihologije (str. 9–29). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.

Alley, S., C., Minnis, H., Thompson, L., Wilson, P., Gillberg, C. (2013). Neurodevelopmental and psychosocial risk factors in serial killers and mass murders. Agression and Violent Behaviour, 19, 288–301.

Bobek, U. (2014). Razvoj kriminalne osebnosti. V U. Bobek (ur.), Dejavniki, ki vplivajo na razvoj kriminalne osebnosti (str. 21–29). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.

Canavero, S. (2014). Criminal minds: neuromodulation of the psychopatic brain. Frontiers in human neuroscience, 8 (124).

Dogra, T. D., Leenaars, A. A., Chadha, R. K., Manju, M., Lalwani, S., Sood, M., Lester, D., Raina, A., Behera, C. (2013). A psychological profile of a serial killer: A case report. Omega, 65(4), 299–316.

Miller, L. (2013). Serial killers: 1. Subtipes, patterns, and motives. Agression and Violent Behaviour, 19, 1–11.

Neal, T. M. S. in Brodsky, S. L. (2016). Forensic Psychologist Perceptions of Bias and Potencial Correction Strategies in Forensic Mental Health Evaluations. Psychology, Public Policy, and Law, 22 (1), 58–76.

Ostruh, A. (2013). Psihološki profil bombaša-analiza primera Franza Fuchsa. V A. Ostruh (ur.), Psihološko profiliranje (str. 22–25). Maribor: Fakulteta za varnostne vede.