INTERVJU: “Šef je glavni in hkrati najboljši delavec. In ceni tvoj doprinos.”

Resnično se je ohladilo v zadnjih dneh. Četudi skorajda tečem po Kolodvorski mimo Kinodvora proti glavni avtobusni postaji, me še vedno pošteno zebe. K temu pa dodatno prispeva trema pred intervjujem. Sprašujem se »Ali ju bom sploh prepoznala?«, saj imajo vsi v rokah potovalke in trgovske vrečke, na katerih še lahko zasledimo božično-novoletne motive. Pogledam na uro – nič ne zamujam, celo zgodnja sem. Ošvrknem pogled na znameniti kip Rudolfa Maistra in ju zagledam: preprosta moška srednjih let, oblečena v toplo puhovko in s kapo na glavi, v eni roki potovalka in v drugi na tri četrt pokajen cigaret. In seveda ta pogovorna »bosanščina«, ki me popelje v prijetne spomine na poletja pri dedku in babici. Da, to sta moja intervjuvanca. Nekoliko prestrašeno pristopim in ju povprašam, koga čakata. V en glas zaslišim svoje ime, izgovorjeno s pridihom južnjaškega naglasa in se nasmehnem. Povabim ju na kavo v bližnji lokal, kjer vztrajata, da se usedemo v notranjost, da ne bi slučajno »trpela zaradi kadilcev«. Lepa gesta ni kaj, še lepše pa je bilo dobiti vpogled življenja dveh tujcev v Sloveniji. 39-letni Esmir in 28-letni Ramiz sta priseljenca iz Bosne in Hercegovine, ki v Sloveniji opravljata gradbeniška dela. Med tednom živita v najeti sobi za Bežigradom, za vikend pa z avtobusom odrineta »tja dol – k domačim«. Tekom našega pogovora v bosanskem jeziku sta izkazovala naravno sproščenost in priljudnost, predvsem pa zadovoljstvo, da z nekom vendarle lahko podelita svoje izkušnje dela v tujini.

Najprej naj povem, da resnično cenim, da sta se odzvala na moje povabilo. Povejta mi, kaj vaju je pripeljalo v našo prelepo deželo?

ESMIR: Denar. Preživetje. Delo. Pravzaprav vse po malem.

RAMIZ: Kot je kolega rekel: delo. V Bosni se delo težko dobi, če pa ga že dobiš, pa so plače zelo majhne in je težko preživeti.

(Esmir negoduje in odkimava)

RAMIZ: Pa dobro, tudi v Sloveniji se je na žalost to začelo dogajati. Ampak vseeno ni tako izrazito kot v Bosni.

Torej, sem sta prišla delat in služit. Ampak vendarle sta tujca v naši državi, ki vama in vajinima družinama daje kruh na mizo. Kako je s tem?

ESMIR: Res je: tujca sva. Tako sem se vsaj sam počutil prvih nekaj mesecev dela v Sloveniji. Ne poznaš nikogar, jezik ti dela težave, iščeš sebi podobne in še na delo se moraš navaditi. Res ni lahko. Imel pa sem srečo, da je šef tudi »naš« in je lažje, saj razume okoliščine.

RAMIZ: Škoda, da nisem začel v istem podjetju.

(smeh)

Veš, na začetku te vsi gledajo kot da ne znaš delati, kot da imaš dve levi roki. Da si navaden »čefur« in da se ne boš znašel. In potem začneš pogrešati družino, domače, prijatelje, hrano, glasbo, kulturo … vse. Sam sem imel velike težave, kajti zelo sem pogrešal dom, zlasti nosečo punco.

Ramiz, kako pa je zgledalo to usklajevanje: ti na delu v Sloveniji, noseča punca pa doma v Tuzli?

RAMIZ: Sodelavec mi je posojal prenosnik, da sem lahko govoril s punco preko Skype-a. Sicer ni bilo isto, kot če bi bil doma, ampak »bolje išta, nego ništa«.

ESMIR: Kako že vi rečete? Nekaj z golobom in še ptičem? (smeh)

Prav imata: Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. Od kje poznata ta slovenski pregovor?

ESMIR: V pisarni za tujce mi je enkrat referentka to rekla, pa še na tečaju slovenskega jezika nam je učitelj to enkrat razlagal. Res imate smešen in nemelodičen jezik. Težko se ga je naučiti, čeprav ga razumem.

RAMIZ: Joj, slovenščina. Lepa, ampak zafrknjena.

Omenjala sta privajanje na novo kulturo, zahteven jezik in novo delovno mesto, pri čemer sta očitno pogrešala vajin dom. Kako sta premagala to domotožje?

RAMIZ: Po dveh letih dela v Sloveniji se še vedno mučim s tem, da ne obupam, spakiram in grem nazaj domov.

Kaj pa te dejansko zadržuje tukaj?

RAMIZ: Boljša plača. To, da vem, da lahko svoji punci in sinu dam mesečno nek znesek, s katerim preživita doma. To, da moja družina ne životari v Bosni.

ESMIR: Tukaj delava skoraj cele dneve, po vseh vremenskih razmerah in ceniva vsak euro, ki ga na koncu meseca dobiva. Lahko bi jih bilo več, ne rečem, (smeh) ampak plača je tu vsekakor boljša kot doma.

Ramiz, ti si omenil, da si tukaj že dve leti. Kaj pa ti Esmir?

ESMIR: Konec marca bo točno 3 leta. Dobro, da nisem prišel na prestopno leto, ker mi ne bi niti delovne dobe šteli.(smeh)

Kot vidim, sta tukaj že neko daljše časovno obdobje. Kako pa naprej?

ESMIR: Meni bratranec ureja papirje za Švedsko. Rad bi odšel tja gor, kjer imajo boljši družbeni standard in boljši odnos do zaposlenih. Da o plači niti ne govorimo.

RAMIZ: Jaz sam nimam podobnih načrtov, sem pa razmišljal, da bi moja družina odšla v Kanado, kamor sta po vojni odšla moja mama in oče. In nič jima ne manjka.

Esmir, kaj si imel v mislih z boljšim odnosom do zaposlenih?

ESMIR: Preprosto. Narejeno imam srednjo lesarsko šolo, moj oče je bil priučen lesar in imeli smo domačo obrt. Če bi bilo vse po sreči, bi to počel celo življenje. Ampak, kot vidiš, ne moreš vedno dobiti vsega, kar si želiš. Po sili razmer me je življenje zapeljalo v službo, kjer te obravnavajo kot ničvredno smet. In tu ti izobrazba nič ne pomaga. Vsi delamo in vsako delo bi moralo biti cenjeno.

Kako pa mislita, da bi se ta odnos lahko popravil?

RAMIZ: Večina ljudi misli, da je vse v denarju. Zame in za Esmirja pa ni lepše motivacije od dobrih, srčnih sodelavcev, ki ti pomagajo. Od šefa, ki zna sam delati in ko kaj zafrkneš, da te ne nadere, ampak ti da možnost, da sam popraviš. Ne vem, če se da to sploh »popraviti«. Šef kot »gazda« mora biti za zgled.

ESMIR: Tako je. Šef je glavni in hkrati najboljši delavec. In ceni tvoj doprinos.

Kaj pa je še po vajinem mnenju glavna značilnost »dobrega šefa«?

RAMIZ: Odločnost, dobra komunikacija in organizacija. Da se zna pošaliti, a stati za svojimi odločitvami.

ESMIR: Da tvega. Da sprejme odgovornost. Da se potegne za delavce.

Kako bi že »naši« rekli? »Da bude čovjek«?

RAMIZ: Da. Ne glede na to, kje delaš: ne pretvarjaj se. Ali znaš ali pa ne znaš delati. Se naučiš ali pa ne. Si pošten ali nisi.

ESMIR: Dobro, svet ni tako črno bel. Svet je lahko tudi obarvan v nianse, ampak moraš pogledati z drugačnimi očali.

__________

Sanja Sever, urednica sklopa psihologija dela in organizacije