WTF IS ŠOU?

Preden sem postal poslanec študentskega zbora ŠOU v Ljubljani, me, tako kot vsakega običajnega študenta, ŠOU ni kaj dosti brigal. Heglovsko rečeno je ŠOU zame eksistiral, ni pa bil dejanski – vedel sem, da nekaj takega obstaja, ne da bi znal povedati niti stavek o tem, kaj ŠOU v resnici je in kaj zaboga počne. Vendar, spet, ne na način, ko človek nečesa ne ve, pa bi si želel vedeti, pač pa na način, ko človek nečesa ne ve in si tudi ne želi vedeti (npr., kako se izdelujejo hrenovke). Zdaj, ko sem kot poslanec Študentskega zbora le malo spoznal delovanje ŠOU, mi je postalo jasno, od kje ta »motivirana nevednost«. Zanjo obstajajo strukturni razlogi.

Kaj je torej ŠOU? Začnimo z uradno opredelitvijo: »Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU v Ljubljani) je demokratično organizirana skupnost, ki zastopa pravice in interese študentov Univerze v Ljubljani in samostojnih visokošolskih zavodov, ki so člani ŠOU v Ljubljani, se zavzema za njihovo uresničitev, ter skrbi za kakovosten študij ter pestro in kakovostno študentsko življenje. ŠOU v Ljubljani avtonomno izvaja študentske interesne in obštudijske dejavnosti ter vodi študentsko politiko na področjih izobraževanja, socialnega in ekonomskega položaja študentov ter mednarodnega sodelovanja. Poslanstvo organizacije je na demokratičen način strukturirati stališča do različnih študentskih in družbenih vprašanj.«

Kaj pomeni, da je ŠOU demokratično organizirana skupnost? Npr. to, da so na vsaki dve leti razpisane splošne volitve v Študentski zbor ŠOU, ki je njegovo najvišje zakonodajno telo. Na njih lahko kandidira ali voli vsak študent Univerze v Ljubljani. Študentski zbor na ta način sestavijo predstavniki vseh fakultet Univerze v Ljubljani. Izvoljenih je 45 poslancev, ki se nato sestajajo na rednih in izrednih sejah. Vse skupaj funkcionira kot nekakšen »študentski« državni zbor.

Študentski zbor nato voli člane v druge organe ŠOU. To so najprej tožilstvo in razsodišče, ki predstavljata nadzorna organa, nato pa še predsedstvo, ki predstavlja izvršni organ. Predsedstvo sestavlja predsednik (trenutno Rok Liković) in 6 »ministrov«, ki vodijo naslednja ŠOU »ministrstva« oziroma resorje: resor za socialo in zdravstvo, resor za študijsko problematiko, resor za mednarodno sodelovanje, resor za obštudijske dejavnosti, resor za študentske organizacije visokošolskih zavodov (ŠOVZ) ter resor za komuniciranje in razvoj. Poleg predsednika ima ŠOU tudi direktorja (trenutno Andrej Klasinc).

ŠOU je poleg tega tudi (so)ustanovitelj osmih zavodov, ki sestavljajo t. i. ŠOU »družino«. To so Študentska svetovalnica (svetovanje), ŠOU šport (športne dejavnosti), Izobraževalni zavod ŠOLT (izobraževalni tečaji), Zavod Kersnikova (Kiberpipa, K4, Galerija Kapelica), Zavod ŠOUhostel (hostel Celica na Metelkovi), Zavod Socialni inkubator (?), Radio Študent (najbolj hip radio), Študentska menza (ne ravno pet zvezdic), v družini pa je še Fundacija Študentski tolar (pomoč študentom v finančni stiski) ter odcepljeni Zavod Beletrina (knjižna založba).

Vse to se sliši zelo lepo. A kako to, da je ŠOU običajnemu študentu še vedno popolnoma odtujen, ko pa mu ponuja takšno brezdanjo paleto možnosti posredne in neposredne participacije? Da bi se dokopali do odgovora na to vprašanje, se moramo podati nikamor drugam kot v temno sfero ekonomije. Od kje ŠOU dobi denar za vse svoje dejavnosti ter administracijo? Marsikateri študent ne ve, da denar v ŠOU priteka iz naslova koncesijske dajatve na študentsko delo, da se torej ŠOU financira iz njegovega, prek študentskega servisa zasluženega denarja. Koliko je tega denarja? Za leto 2016 približno 3,2 milijona evrov.

Vsakomur je jasno, kako hitro se lahko, marksistično rečeno, tri milijoni evrov subjektivirajo in sami postanejo glavni in končni smoter celotnega procesa. In prav to se trenutno dogaja v ŠOU. Dejavnosti, ki jih izvaja ŠOU vse bolj postajajo le še nujno zlo, fasada, za katero se prelaga študentski denar zdaj sem zdaj tja, navadno pa v žepe študentskih funkcionarjev in njihovih poslovnih partnerjev. Zato sploh ni čudno, da v ŠOU vlada popolna odsotnost kakršnekoli koherentne politike, s katero bi nagovoril študente. To vendar ni njegov namen! Kvečjemu obratno – da je študentska organizacija študentom odtujena, ni nobeno nesrečno naključje, pač pa nujni pogoj sumljivih poslov, ki jih je preveč, da bi sploh začeli naštevati. ŠOU je tako čudna simbioza diletantskega igranja z velikimi denarji in splošno študentsko brezbrižnostjo do tega, »kako se izdelujejo hrenovke«. Situacija pri ŠOU je katastrofalna, a ne resna.

Leave a Reply

Your email address will not be published.