Uvodnik: klinična psihologija

Kdo smo in kam gremo?
Klinična psihologija, ki ima svoje temelje v bioloških in družboslovnih znanosti ter pri svojem delu uporablja znanstvene metode, svoja spoznanja pa črpa iz različnih teoretičnih modelov, je pomembno področje v psihologiji. Diagnosticiranje, psihološka pomoč, nevropsihološka rehabilitacija in psihoterapija, je zgolj nekaj področij dela, kjer se klinični psihologi usmerjajo k zmanjševanju psihičnih stisk, patologij in podpori k človekovemu psihičnemu blagostanju. In zdaj je čas za uvodno paniko, ki je posledica »beljenja glave« o tem, kaj napisati v moj prvi editorial na novi spletni strani naše poljudno-znanstvene revije. Kje začeti, da bom zadovoljila bralce, da bom zadovoljila sebe in stran posvečeno uredniškim novičkam iz področja klinične psihologije. Pa sem se odločila povsem po šolsko, lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti. Začnimo torej pri sebi, doma, v Sloveniji.

Že nekaj let se slovensko zdravstvo sooča s pomanjkanjem kadra specialistov klinične psihologije. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji zgolj nekaj čez 100 kliničnih psihologov, kar v statističnih pretvorbah predstavlja tri klinične psihologe na 100.000 prebivalcev in nas uvršča na sam rep v Evropski uniji tega nezanemarljivega profila v zdravstvu. Zagotovo se vsi strinjamo, da je tako razmerje nespodbudno, sploh, če zaradi le tega ljudje na svojo obravnavo čakajo po več mesecev. Med mladimi in bodočimi psihologi je v splošnem pogledu veliko zanimanja za specializacijo iz klinične psihologije, ki poteka pod okriljem Ministrstva za zdravstvo v sodelovanju z Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani, a so tega procesa pridobivanja pomembnih in poglobljenih znanj dela z ljudmi, deležni zgolj redki diplomanti. Tako kot marsikatera stvar pri nas, specializacija za kliničnega psihologa predstavlja finančno breme, ki ni predvideno v državnem proračunu, pač pa ga je dolžan zagotoviti delodajalec, ki mora zaposliti posameznika, ta pa na koncu nekaj časa sploh ni prisoten na dotičnem delovnem mestu, pač pa kroži po več ustanovah in tam pridobiva potrebna znanja. Nekoliko bizarno, da tega ne bi podpirali, saj so današnji dan delovne izkušnje in pridobljene famozne kompetence tako velecenjene. A ko ne gre, očitno ne gre. Kljub temu, da smo še vedno visoko rangirani glede na število samomorov po prebivalcu in nezadovoljstvo, anksioznost, razne depresije med ljudmi še naprej rastejo, nismo pripravljeni investirati v izobraževanje kadra, ki bi zagotavljal ljudem vsaj večje možnosti za pravočasen, obvezen, strokovni pregled.

Na podlagi Pravilnika o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev program specializacije za kliničnega psihologa na zakonski ravni ureja Odredba o programu specializacije iz klinične psihologije, ki v 13 členih opredeljuje namen specializacije, program, preverjanje znanja, obveznosti specializantov. Sprejeta je bila v avgustu 2013 in je v taki obliki in veljavi od 14.9.2013. Program, ki ga ureja 9. člen, je sestavljen iz skupnega dela, ki je enak za vse specializante in traja 36 mesecev (Bolnišnična kliničnopsihološka obravnava odraslih pacientov z duševnimi motnjami, klinično psihološka ambulantna obravnava odraslih pacientov s telesnimi boleznimi, poškodbami in stanji, nevropsihološka bolnišnična in ambulantna obravnava odraslih pacientov z disfunkcijo CŽS zaradi bolezni ali poškodb, bolnišnična kliničnopsihološka obravnava otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami, ambulantna kliničnopsihološka obravnava otrok in mladostnikov na področju duševnega zdravja, nevropsihološka bolnišnična in ambulantna obravnava otrok in mladostnikov z nevrološkimi in razvojnimi motnjami, bolnišnična in ambulantna kliničnopsihološka obravnava otrok in mladostnikov s telesnimi boleznimi) ter izbirnega dela, kjer specializant 12 mesecev kroži po izbiri v dogovoru z glavnim mentorjem. Štiri leta specializacije se zaključijo s specialističnim izpitom.

Znotraj programa specializacije iz klinične psihologije, se psihologi spoznajo tudi s področjem psihoterapije, pri čemer gre za namerno uporabo kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spremeniti klientovo vedenje, mišljenje, čustva in /ali druge osebnostne značilnosti v smeri, ki jih klient želi (Žvelc, M., v Žvelc, Možina, Bohak, 2011). V psihoterapiji poznamo več načinov klasifikacije in ena od teh je klasifikacija glede na paradigmo, na kateri psihoterapevtski pristopi temeljijo. To so psihoanalitična paradigma, eksistencialna in humanistična, sistemska, integrativna in še vedenjsko kognitivna, ki je v največji meri uporabljena tudi med kliničnimi psihologi, kar seveda ni pravilo. Vse paradigme, ki so se postavljale zunaj naših meja, so skozi zgodovino počasi prihajale tudi v Slovenijo, kjer je trenutno splošno področje psihoterapije precej neurejeno, razen pri uporabi psihoterapije v kliničnih praksah. Psihoterapevt ni registriran med poklici in posledično zaradi tega tudi slabo reguliran, kar pomeni, da se na »trgu« pojavlja veliko »psihoterapevtov«, ki nimajo ustrezno pridobljenih znanj iz tega področja. Slovenski psihoterapevti in klinični psihologi že vrsto let opozarjajo na ta problem, ki prinaša veliko sive ekonomije in nihče zares ne ve, koliko je kvazipsihoterapevtov, ki ponujajo psihoterapevtske storitve.

Za to področje pri nas skrbita in ga poskušata nadzorovati Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza za psihoterapijo. Na njihovih spletnih straneh tako lahko najdemo interni register z imeni, ki imajo za opravljanje dela psihoterapevta ustrezno pristojnost. Že od začetka ustanovitve obeh organizacij je med njima prihajalo do ne-malo polarizacij. Vsaka je imela svojo zibelko drugje, prva pri EFPI (European Federation of Psychologists´ Associations), druga pa pri EAP (European Associaton for Psychoterapy). Jasno je, da te delitve temu področju niso prinesle nobenih prednosti, kaj šele možnosti ureditve, čeprav je bilo obojim v interesu, da se psihoterapija uveljavi kot samostojna znanstvena disciplina in neodvisen poklic. Po tem ko je od leta 2009 v predalu Ministrstva za zdravje čakal Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki je zahtevalo, da se stroka uskladi, se je to končno zgodilo in sicer ne dolgo nazaj v mesecu januarju. 15. januarja 2016 je bil namreč podpisan Memorandum o sodelovanju na področju urejanja psihoterapevtske dejavnosti med Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo in Združenjem psihoterapevtov Slovenije. Memorandum obsega vsega skupaj 6 členov, v katerih je opredeljeno sodelovanje, namen in njihov cilj. Glavni cilj je seveda zakonska ureditev psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji.

Vse informacije o sodelovanju, konkretnih nalogah in splošnih določilih, lahko preverite na tej povezavi.

Le želimo si lahko, da bo podpis memoranduma prinesel pozitivne posledice in tako posegel na to področje, ki bi moralo biti urejeno že davno. S tem bodo odgovorili odgovornosti, ki jo imajo do stroke in predvsem do uporabnikov psihoterapije.

 

In še nekaj o sreči …

Kaj je sreča, kaj je človekovo psihično blagostanje? Znotraj psihologije poznamo razne teorije pozitivne psihologije in raziskovanje koncepta sreče ter poskusov definicije le te in po vzgledu naravoslovnih znanosti merjenja ustvarjenega konstrukta. S srečo posameznikov se posredno ukvarja tudi klinična psihologija pri nekaterih področjih dela. In ja, sreča je družbeni konstrukt in težko bi rekli, da obstaja absolutna resnica o sreči. Za vsakega izmed nas je sreča verjetno kaj drugega, vsaj jaz si tako predstavljam. Danes se je težko izogniti raznim oglasov in produktov sreče, ki ozaveščajo ljudi o tem, kaj je prava sreča, kako naj izgleda in kako smo je lahko deležni. In upam, da ne bom preveč klišejski pisec, če dodam, da ljudje še vedno iščejo srečo izven sebe. Ne mislim prodajat raznih parol, kako moramo najti srečo v sebi in kako smo sami svoje sreče kovači ter podobne nebuloze. Resnično si želim, da se pri ljudeh večkrat pojavi to vprašanje o sreči, iskreno, direktno, kritično. S sledenjem nekim zunanjim motivatorjem sreče samo dvigujemo nivo lastne anskioznosti, nezadovoljstva, obremenjevanja s tem, zakaj nisem srečen, kar vodi v še večji stres, ki nam ga itak že današnji svet vsakodnevno masovno reproducira. Ampak, če se resnično vprašamo o sreči in o tem, kaj to zares je, hitro ugotovimo, da je običajno sreča taka kot jo poznamo danes, zgolj nek produkt trenutnih ideoloških aparatov, ki jo sproti dopolnjujejo in s tem hranijo svoje delovanje. In če se umetno poskušamo odtegnit od teh napotkov in smo goli pred samim sabo, morebiti ugotovimo, da svojo goloto lažje in če želite, zabavneje gledamo, ko imamo ob sebi še pomembnega drugega. Ja, ljudje smo socialna bitja in po mojem skromnem mnenju je pomanjkanje kvalitetnih medosebnih odnosov in refleksije velikokrat povod za razne psihične stiske. Seveda pa pri vsej te obrnjenosti k družbi, ne gre zanemariti našega centralnega nadzora telesa, možganov.

Takole zaključujem svoj prvi editorial za klinično psihologijo pri reviji Panika. V zadnjem odstavku sem vam privoščila še nekaj mojih begajočih misli.

Lep pozdrav do prihodnjič, ko vas bom zasula z novostmi s področja klinične psihologije.
Želim vam uspešno izpitno obdobje.

Rebeka Kovačec,
Urednica za področje klinične psihologije

 

Literatura in viri

Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (Ur.). (2011). Psihoterapija. Ljubljana: IPSA

Zapisi iz predavanj in vaj iz Klinične psihologije in Uvoda v svetovanje in psihoterapijo. Ljubljana, 2016.

Zbornica kliničnih psihologov Slovenije: http://www.klinicna-psihologija.si/

Memorandum o sodelovanju na področju urejanja psihoterapevtske dejavnosti med SZKP in ZPS: http://www.skzp.org/files/skzp/dokumenti/doc_news/memorandum_05final%20%283%29.pdf

Odredba o programu specializacije iz klinične psihologije: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ODRE2231

Pravilnik o specializacija zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV4149

Leave a Reply

Your email address will not be published.