Alternativa

“Vsi so se bali nečesa in na nekaj upali; se vsipali na ulico, nabiraje se v trumo; in – se vnovič razsipali …”  –Andrej Beli (Peterburg, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1987, str. 117)

Alternativa nima alternative. To je nekakšen skrčen prikaz osnovne logike političnega diskurza časa, ki ni brez alternativ, vsaj miselnih in utopičnih, a kjer alternative same nimajo alternative. Kar se izgubi v iskanju alternativ, v tem pritisku in prisili biti pozitiven, biti konstruktiven, je ravno negativna razsežnost boja proti bednemu stanju, v katerem smo, vsaka vrednost negativnosti, zavračanja, ne delanja nečesa. Če nekaj delamo, tudi če pri tem reproduciramo vse vzorce bednega stanja, proti kateremu naj bi se borili, vsaj delamo nekaj.

Ne gre mi za arogantno in neumno afirmacijo misli nasproti dejanju, prej za afirmacijo negativnosti, pomena in vrednosti ne delati nečesa, zavrnitve bednih načinov delovanja v morda na prvi pogled povsem nepomembnih vsakdanjih situacijah. Včasih (morda pogosto) ne storiti nečesa zahteva več poguma in implicira več tveganja kot storiti nekaj. A hkrati mi tudi ne gre za afirmacijo negativnosti, zavračanja kot takega v smislu biti negativen vedno in povsod.

Morda bolj natančno: imeti enake kriterije vrednotenja pri presojanju in odločanju za tako delovanje kot zavračanje delovanja. Logika alternative zahteva, da je na mestu tistega, kar zavrneš, vedno nekaj drugega – tako je samo dejanje zavrnitve takoj razvrednoteno. Logika alternative je neskončno nadomeščanje v okvirih sistema.

Prisila podajanja alternativ onemogoča možnost reči, da je nekaj ali karkoli le bedno, vedno moraš imeti še vsaj načrt kako to narediti boljše ali kaj narediti namesto tega. Sistem ni več problem, sistem nastopa kot priložnost da na sistemski ravni rešujemo sistemske probleme, iščemo sistemske rešitve. Novi, utopični sistem proti obstoječemu sistemu, utopija kot grajenje prihodnjih sistemov, strategija kot popravljanje napak obstoječega sistema. Logika alternative: vsaka napaka ima alternativo, ki je bolj funkcionalna, odstrani trenja, omogoča boljše delovanje in bolj gladko integracijo sistema kot celote.

Donna Haraway o sistemskem upravljanju in upravljanju sistema: “Komunikacijska revolucija je spremenila strategijo nadzora od organizma do sistema, od evgenike do populacijskega menedžmenta, od kadrovskega menedžementa do organizacijskih struktur (sociotehničnih sistemov in ergonomike) …”(Donna Haraway, Opice, kiborgi in ženske, Študentska založba, Ljubljana, 1999, str. 99.). Organizacijsko vprašanje, skupno poslanstvo tako družbenih tehnologov kot revolucionarjev 20. stoletja. Organizacija družbenih sistemov in podsistemov, organizacija posameznikov in družbenih skupin, njihova medsebojna koordinacija in usklajenost, tekoče in usmerjeno delovanje mehanizma sistema. Sistemske inovacije, komunikacija, organizacijske veščine; teorija kot konstruktivno reševanje problemov; uklanjanje napak in iskanje alternativnih rešitev. Najsrhljivejša razsežnost tako teoretičnih kot praktičnih utopij je njihova težnja po učinkovitosti. Za vsako napako v sistemu se najde ustrezna rešitev: sistem (obstoječi ali v obliki utopičnega načrta) napake rekodira kot neprilagojenosti, kot nekaj, kar moti popolno skladnost in funkcionalno urejenost celote; tisto, kar je za računalniške programerje hrošč, je za politične programerje odklon. Določena oblika življenja in mišljenja je lahko odklon le glede na normo in norme je mogoče določati le na sistemski ravni, z gledišča sistema. Vkolikor utopije gradijo nove sisteme so zato nujno reakcionarne.