Uvodnik: Socialna psihologija
Odločila sem se, da v svojem prvem editorialu predstavim tri prispevke, ki so mi zaradi relevantnosti za aktualno družbeno življenje in socialno psihologijo na splošno padli v oči. Kot prvega bom na kratko predstavila povzetek raziskave iz najnovejše številke revije European Journal of Social Psychology o zaznavanju razlik med spoloma pri novorojenčkih. Sledil bo kratek povzetek sicer ne tako novega, pa vendar zelo aktualnega besedila o socialni psihologiji terorizma, zaključila pa bom s kratkim opisom uvoda v kritično socialno psihologijo. Z zadnjim prispevkom bi rada predvsem osvetlila pot po kateri bi si želela, da se to leto poda sekcija Panike za socialno psihologijo. Ker kot sem napisala že v svoj opis: »/…/ obstaja /…/ za vse velika nravna obveznost, da iščejo resnico in da se je, ko so jo spoznali, oklenejo.« Mesta urednice sekcije za socialno psihologijo nisem sprejela, ker bi želela narediti revolucijo – zadala sem si, da v tem letu skušam vsaj za kanček bralcem približati kompleksnost socialnega sveta in izhajajoč iz tega, tudi sveta vsakega posameznika. Svet vsekakor ni črno-bel (kakor bi ga marsikdaj radi kategorizirali naši možgani) in dolžnost vsakega posameznika, še bolj tistega, ki si je za predmet svojega zanimanja in raziskovanja izbral človeka, je stremenje za resnico. Postopno luščenje kompleksnih plasti in dolgotrajno ter marsikdaj mukotrpno razstiranje tančic, ki nas (zelo) počasi peljejo proti resnici.
Spolno stereotipiziranje novorojenčkov
Thielmann, I., Erdfelder, E., Stahlberg, D. (2015). Now you see it, now you don’t: Explaining inconsistent evidence on gender stereotyping of newborns. European Journal of Social Psychology, 45(6), 678–686.
Kljub temu, da je spolno stereotipna zaznava novorojenčkov s strani staršev (predvsem njihovih fizičnih karakteristik) raziskovana na dolgo in široko, še danes raziskave ne nudijo enoznačnih odgovorov na vprašanja, ki se zastavljajo. Vemo namreč, da spolno stereotipna zaznava novorojenčkov in otrok odločilno vpliva na to, kako bodo slednji socializirani. Večina raziskav je pokazala statistično pomembne razlike v zaznavi spolno stereotipnih lastnosti novorojenih deklic in dečkov, opisana raziskava pa se je osredotočila na to, ali ta razlika ostane statistično pomembna tudi, če se v statistični obdelavi upoštevajo dejanske fizične razlike med novorojenčki (teža in dolžina).
55 parov mati-oče je na seznamu pridevnikov ocenjevalo svojega novorojenčka in še dva druga novorojenčka (na sliki). Rezultati so pokazali, da ob upoštevanju dejanskih razlik v dolžini in teži novorojenčkov, ni bilo statistično pomembnih razlik med ocenjevanjem deklic in dečkov. Iz tega raziskovalci sklepajo, da spolno stereotipna zaznava novorojenčkov (le njihovih fizičnih karakteristik!) izhaja iz dejanskih fizičnih razlik v velikosti in teži med spoloma.
Raziskovalci pa poudarjajo, da se njihovi izsledki nanašajo le na fizične karakteristike novoroječkov. Še vedno ostajata vpliva družbe in socializacije pomembna dejavnika pri prevzemanju spolno stereotipnih psiholoških značilnosti in socialnih vlog, ki so prej stvar družbenih ureditev, kot posledica bioloških razlik med spoloma.
Socialna psihologija terorističnih skupin
McCauley, C. R., Segal, M. E. (2009). Social Psychology of Terrorist Groups. V J. Victoroff in A. W. Kruglanski (ur.), Psychology of Terrorism: Classic and Contemporary Insights (str. 331–345). New York and Hove: Psychology Press.
V luči nedavnih terorističnih napadov sem se odločila, da kratek prispevek posvetim tudi tej temi. Terorizem lahko definiramo kot uporabo nasilja (ali grožnjo z le-tem) pripadnikov manjših skupin nad civilisti večjih skupin za doseganje političnih ciljev. Velikokrat menimo, da so teroristi posamezniki z različnimi vrstami psihopatologije, pa vendar pri uporabi hevrističnih metod razlage sveta pozabljamo, da je terorizem v veliki meri skupinski pojav, posamezniki, ki se znajdejo v njegovem vrtincu pa povečini povsem običajni ljudje, ki so podlegli ravno (ne)pravi kombinaciji različnih situacijskih dejavnikov.
Ker terorizma torej ne moremo razlagati znotraj individualne psihopatologije ostaja le razlaga situacijskih dejavnikov in normalne psihologije. Eden pomembnejših dejavnikov oblikovanja terorističnih skupin je ekstremni preobrat skupine (»group extremity shift«), ki botruje vedno večji poralizaciji pripadnikov različnih strani v konfliktu in spreminjanje prepričanj v smeri vedno večje ekstremnosti po diskusiji (Stoner, 1961; Moscovici in Zavalloni, 1969; Myers, 1978). Tako se lahko preko postopnega naraščanja ekstremnosti navadna politična organizacija preoblikuje v nevarno teroristično skupino.
Postopno stopnjevanje ekstremnosti pa v luči Milgramovih eksperimentov poslušnosti razlaga tudi zakaj posamezniki ob opažanju stopnjevanja ekstremnosti in nasilja iz »politične organizacije« ne izstopijo. V svojih eksperimentih je Milgram to razložil s pomočjo teorije kognitivne disonance – za posameznika ni smiselno, da zaključi pri n-tem zadanem električnem šoku, če je (n-1)-ti šok še zadal. Če je n-ti šok napačen, je bil tak zagotovo tudi en pred tem, kar pa v posamezniku zbuja nelagodje in mu preprečuje, da bi na katerikoli točki izstopil. Tudi teroristi so se tako lahko v dobri veri pridružili politični skupini, katere ekstremnost se je počasi stopnjevala – bolj kot pa je postajala ekstremna, težje je bilo izstopiti, saj je težje postalo tudi samo-opravičenje lastnih preteklih dejanj.
Procesa ekstremnega preobrata skupine in samo-opravičevanja sta le dva majhna koščka v mozaiku socialno-psiholoških situacijskih dejavnikov, ki vpivajo na vedenje ljudi in izzid situacije. Njima lahko pridružimo še ogromno Zimbardovih pojmov kot so dehumanizacija žrtev, deindividuacija agresorjev pa tudi socialno vplivanje in prepričevanje, oblikovanje in spreminjanje stališč, razpršena odgovornost, in mnogi drugi, ki nam lahko pomagajo pri razumevanju tako kompleksnih pojavov kot je terorizem. S tem nas prispevek vabi predvsem k samo-refleksiji in upiranju težnji po preprosti kategorizaciji sveta in ljudi na njem v preproste črno-bele kategorije, ko pa vendar naš svet sestavljajo le kompleksni vzorci sivine.
Kratek uvod v kritično socialno psihologijo
Spears, R. (1997). Introduction. V T. Ibanez in L. Iniguez (ur.) Critical Social Psychology (1–27). London: SAGE Publications.
Kritična socialna psihologija se je razvijala in oblikovala kot nasprotni pol tradicionalni pozitivistični tradiciji psihologije, ki se opira predvsem na kvantitativno in eksperimentalno metodologijo. Pridevnik »kritična« si nadeva, ker »main stream« (socialna) psihologija ne dosega zadostne mere samo-kritike. Kritika v psihologiji se namreč nanaša predvsem na objekt merjenja, ne reflektira pa se vloge znanstvenikov (psihologov) pri konstrukciji znanja. Prav tako naj bi psihologiji primanjkovalo refleksije družbene, kulturne in historične umeščenosti znanstvenih psiholoških dognanj.
Razvijati se je začela v 60. letih v splošnem uporniško-revolucionarnem duhu »samo-kritike« znanosti – pozitivistično tradicijo je označila za sredstvo represije in aparat družbene kontrole, ki ne vrši več svoje emancipatorne vloge, temveč le reproducira obstoječe neenakosti in neprevičnosti (npr. rasizem, spolno diskriminacijo, itd.).
Kritična socialna psihologija vključuje več polj raziskovanja, kot so konstruktivizem (ki je hkrati tudi ena glavnih predpostavk večine smeri kritične socialne psihologije), analiza diskurza, kritika individualizma in kritika predpostavke univerzalnosti človeške narave. Poudarja tudi pomen interdisciplinarnega povezovanja s sociologijo, socialno teorijo, kritiko ideologije, lingvistično filozofijo, itd. Žal pa je kritična socialna psihologija s tem, da je široko odprla vrata drugim družboslovnim smerem zgradila zid med samo in »main stream« psihologijo. Ker je bila kritika preveč izloirana in partikularna še ni uspela zamajati paradigmatskih temeljev psihologije in še danes ostaja malodane glas vpijočega v puščavi. Vseeno pa še danes (predvsem na področjih Španije in ZDA) vztrajno stremi k spremembam in skuša ponovno obuditi in vršiti emancipatorno vlogo (socialne) psihologije.
