Spoznajmo sovražnika

Angleška beseda hater je neprevedljiva v slovenščino, saj angleščina pozna razliko med enemy, sovražnik, tisti, ki ga sovražimo, in hater, tisti, ki sovraži (nas), medtem ko v slovenščini izpeljava iz sovražiti (angl. to hate), sovražnik, pomeni tisto, kar v angleščini pomeni enemy; prostor za hater je že zaseden. A ta težava s prevodom je obenem sociološko priročna, saj, sicer povsem naključno, a vendar, izraža nekaj dejanskega na sociopsihološki figuri hejterja, kot ta deluje tukaj in zdaj. Hejter je tisti, ki sovraži brez določnega, fiksnega objekta, tisti, katerega sovraštvo ni tranzitivno, tj. usmerjeno v določeno osebo ali situacijo, temveč trajno, del same subjektne formacije hejterja, njegova osnovna drža, razmerje do sveta. Za razliko od npr. Gargamela, ki sovraži Smrkce in bi njegovo sovraštvo prenehalo, če bi mu uspelo Smrkce iztrebiti, hejter sovraži ves čas in brez razloga – sovraštvo, drža zavračanja in nepristajanja, ni odziv na nekaj, temveč osnovna in trajna zaznavna shema hejterja.

Hkrati in ravno zaradi tega je hejter, v zgodovinskem trenutku novega eksistencializma in žargona avtentičnosti, tudi sovražnik, tisti, ki ga kultura afirmacije vsakdanjega življenja, iskanja novih izzivov, aktivnega državljanstva, reševanja problemov sovraži in ima za sovražnika. Hater je obenem enemy, sovraži in je sovražen. Hejter je tisti, ki samo kritizira in ne naredi ničesar, ki ne išče rešitev, temveč množi obtožbe; je ne-deležnik in ne-konstruktivec, pasiven in negativen. Pogosti stereotip v zvezi s hejterjem je, da je pozicija hejterja udobna, da je najlažje le kritizirati s strani, veliko težje pa dejansko kaj narediti. A dejansko je pozicija hejterja dvojno težka in neprijetna: kot prvo, je skoraj povsem neučinkovita (hejterske kritike imajo le redko učinek) in, drugič, onemogoča družbeno sprejetost in priznanje.

Ne gre za to, da bi se hejter umaknil iz okrutnega in nečloveškega sistema in ga, kar naj bi bila prijetna in udobna pozicija, kritiziral od zunaj, z nekakšne priviligirane pozicije, ki naj ne bi bila podvržena mukam, preizkusom in težkim odločitvam realnega življenja znotraj sistema. Ravno nasprotno, mučnost in opresivnost sistema se zgosti ravno na točki obstranstva, izvrženosti, a hkrati nezmožnosti popolnega izstopa. Osebe, ki so integrirane v sistem, niso srte in zatrte, ampak srečne, sprejete, notranje izpolnjene. Ravno biti kritičen s strani in brez konkretnih alternativ, v nasprotju s prevladujočim mnenjem, ni nekaj najlažjega, ampak težavna in samouničujoča drža, medtem ko je najlažje in najprijetnejše biti konstruktiven, mrežen, komunikativen, aktiven in, če že kritičen, kritičen do abstrakcij (države, kapitala, porasta skrajne desnice).

Če sistema ne razumemo kot nečesa, kar zatira in prepoveduje, temveč kot nekaj, kar, skozi aktivno udeležbo posameznikov, producira srečo, uspeh, dosežke, kariere, to pomeni, da hejter nima privilegija avtentičnega življenja, ki pobegne represivnemu sistemu, temveč se, nasprotno, ravno odpove vsem emocionalnim in simbolnim dobičkom, ki izhajajo iz udeležbe v sistemu. Avtentičnost, osebna rast, pastoralna vandranja po evropskih prestolnicah, izboljševanje sveta z drobnimi gestami so na strani sistema. Hejter nima drugega sveta, v katerega bi lahko pobegnil; njegovo razmerje do sveta avtentičnega življenja je lahko le negativno, odklonilno, zavračajoče.

Hejter je tisti, ki mu, na emocionalni ravni, sramu, ki sledi neuspehu, ne uspe pretvoriti v iskanje sreče in aktivne oblike osebnostne rasti in razvoja. V svojem neuspehu vztraja in ga ne razume kot signala za iskanje novih, učinkovitejših načinov prilagoditve. A hkrati, za razliko od drama queen, svojega sovraštva do sistema tudi ne pusti delovati na način takojšnega afektivnega odziva (“delanje drame”), temveč ga predela v trajno, obvladano in preračunano sovraštvo nizke afektivne intenzivnosti.

Trajni in obvladani afekt sovraštva dobi intelektualno obliko nenehne negativne refleksije. Hejter preveč razmišlja o stvareh, ne prepusti se toku življenja, oziroma, natančneje, ravno tok življenja je tisto, čemur se izogiba in drži na distanci s pomočjo sovraštva. Odziv integriranih oseb na hejterja je najprej terapevtski, ponudba pomoči in pozitivnih misli. A zaradi trmastega vztrajanja hejterja na negativnosti, ko se pokaže, da ni zavisten in da ne išče pomoči pri prihajanju zraven, sovraštvo hitro postane obojestransko – integrirane, srečne ali vsaj srečo iščoče osebe ugotovijo, da hejter lahko škodi potopljenosti v tok življenja, vanj vnese korozivno delovanje refleksije, tj. da je hejterstvo lahko nalezljivo.

Sovraštvo do hejterja je samoohranitvena reakcija avtentičnega življenja proti tistim, ki nimajo in nočejo življenja. Avtentično življenje mora, če želi ostati avtentično, odvrniti nevarnost refleksije. Avtentičnost pomeni ravno življenje brez odvečnega intelektualnega balasta, brez velikih besed in mučnih misli, življenje polnega izkoristka dni in priložnosti, življenje, ki ga čutimo in dihamo, življenje, ki žari in kriči na literarnih festivalih in malomeščanskih žurkah. Tudi avtentičnost je določena drža, a drža, ki ne izhaja iz refleksije, temveč iz zavračanja refleksije, zato nujno vsebuje tudi moment boja proti odvečnemu intelektualizmu. Aktivno, živahno, neposredno življenje slavi iskrenost in govori iz sebe. Ne prenese pasivne, zataknjene, obtičale misli; avtentičnost je vedno antiintelektualistična. Vsak poskus misli vnaprej zavrne kot prazno in nepotrebno nakladanje, pretencioznost, nenatančnost in elitizem hkrati – hejter kot nakladač ni le nekdo, ki je morda intelektualno zanimiv in relevanten, a to pokvari z izumetničenostjo stila, temveč naj bi njegov stil izražal ravno njegovo inferiornost, pri čemer naj bi bil domačni, vsakdanji stil edini relevantni kazalnik iskrenosti in resničnosti misli. Novi žargon avtentičnosti je celo strupenejši od kriterija uporabnosti v akademski sferi. Akademski kriterij uporabnosti še dopušča teorijo, a jo zavrne kot odvečno, medtem ko afirmacija klepetavosti teorijo samo razglasi za ultimativno laž, prazno elitistično nakladanje.

Življenje, ne teorija. Teoretiziranje je vedno prazno. Življenje je vedno polno. Življenje je tisto, ki piše naše zgodbe. Žargon avtentičnosti zgodbuje življenje od TV Tednika in časopisnih kolumen do literarnih mojstrovin, napisanih v izložbi Marximarketa. Da ne bi bila izumetničena oziroma da bi bila avtentična, mora zgodba natančno korespondirati z življenjem, ga neposredno izražati, brez posredovanja misli ali konceptov. A problem je v tem, da tisto, kar v zgodbah naplavi življenje, niso singularni izrazi nepredvidljivih in kreativnih subjektivnosti in oblik življenja, temveč so avtentični glasovi in zgodbe povsem standardizirani in napisani v jeziku trženja in oglaševanja. Najbolj avtentična zgodba iz globoke notranjosti doživetega ponavlja izrečeno na motivacijskih delavnicah in napisano v literaturi samopomoči.

Na ravni stila avtentičnost poraja neskončno zbirko fraz (besedne zveze kot so na plečih, v primežu, do kolen, pometanje pred svojim pragom, soliti pamet) – tisto, kar pri avtentičnem govoru in pisanju privre na površino, je ravno ponotranjena družbena zunanjost v obliki množične topoumnosti, po kateri se avtentične osebe prepoznajo in začutijo med seboj. Skupno čutenje in doživljanje, ki jih druži in povezuje, se izraža v žargonu turističnih vodičev, okusa iz katalogov, moralne psihologije, plehkih kritik potrošništva in nestrpnosti. Ko sistem deluje od znotraj je avtentičnost lahko le spektakel, intimni inventar prilagojenosti.

Sovraštvo do hejterja je sovraštvo do sovraštva v imenu afirmacije življenja; a ta vitalizem je osličji vitalizem, katerega ja! se sliši kot i-a!, afirmacija, ki ne pozna razlik in le reproducira tisto, v kar je bila prisiljena. Pisanje, ki ne zgreši življenja, je lahko le pisanje ne iz, temveč proti sebi in ne iz, temveč proti življenju: sovražno pisanje.