Utopija

“Stopimo skupaj vsi ljudje, za naša življenja zdaj se gre.” -Glasbena skupina Rešpard, verz iz pesmi Naravne nesreče.

Kot ob branju Nietzscheja lucidno pripomni Deleuze, so utopije bolnika, ki fantazira o tem, kaj vse bi postoril, če bi ozdravel, še vedno in le to, fantazije bolnika in nikogar drugega, ki hkrati lajšajo bolno stanje in zanj nudijo izgovor, alibi (bolan sem, ker še nisem zdrav, a ko bom ozdravel …)(Gilles Deleuze, Nietzsche, Zveza modro-bela ptica, Ljubljana, 2014, str. 26). Podobno je z razpravami o prihodnosti, ki jih obožujejo malomeščanski politični vajenci in vzpenjajoči se karieristi (pogovorom o svetli bodočnosti se ne morejo upreti ne levičarski ne liberalno-tehnokratski ne konservativni politikanti). Bolezen, tj. stanje, v katerem smo, so nam zavdale zle, pokvarjene, skorumpirane elite (semantični poudarki se pri potovanju po “političnem spektru” sicer malenkostno spreminjajo, na levici so elite kapitalistični vladajoči razred, na desnici pa ravno tranzicijska levica, a osnovna struktura eksternalizacije sovražnika ostaja enaka), zato jih moramo odstraniti, priti na čelo države in potem …

Pot od trenutnega stanja do utopije v prihodnosti, ki je še vedno halucinacija bolnih, se nato imenuje strategija – in ravno zato, ker so elite tako zle in pokvarjene, je na tej poti dovoljeno vse. V izvajanju strategije se tisto, kar je bilo na začetku eksternalizirano v obliki paranoidne projekcije, vrača nazaj, ponotranji, vdela v osnovne mikromehanizme političnega delovanja. Da bi premagali bedne elite, moramo sami postati bedniki. S tem v, sicer manični in vzneseni, politični dejavnosti le reproduciramo bedno, bolno stanje, ki smo ga na začetku želeli preseči. Nasprotovanje obstoječemu stanju naenkrat postane ovira utopičnemu političnemu projektu, medtem ko bedni trači, malenkostne intrige, politikantske alianse in mikroavtoritarnost postanejo vrline. Tisto, čemur smo se sprva sploh želeli in poskušali upreti, naenkrat postane ravno posvečeno sredstvo upora.

Veličastna, ciljno usmerjena, utopična strategija postane alibi za vsako posamezno, individualno bedno dejanje – morda gre res za bedno potezo ali obnašanje, iskanje medijske pozornosti za vsako ceno, bebavo-pokroviteljski medijski populizem, voditeljsko aroganco itn., a to moramo videti v širšem okviru boja za oblast. Nato pade citat iz Brechtovega Ukrepa. Mladi tovariši vsega sveta, beware. Vse moramo videti širše – in ta širina pogleda zviška osvobaja, polni pljuča s svežim gorskim zrakom vizije utopične bodočnosti, katere luč umije tudi vsako posamezno dejanje cenzure, nameščenega glasovanja, nenačelnega bratenja.

Naučimo se, da so vsi problemi sistemski; da je vsak boj, v katerem smo dejansko in konkretno udeleženi izven ali onkraj širše strategije, brezupno partikularen ali kratkoviden, da je vsaka konkretna kritika, ki izpostavi konkretna imena in dejanja, znak osebne, psihološke šibkosti in muhavosti. Sistemske probleme moramo namreč reševati na sistemski ravni. Vsaka konkretna kritika, vsak konkretni boj lahko le škodi strategiji. Strnimo vrste in prenehajmo sektašiti.

Ni naključje, da vsi pozivi k strnitvi vrst ter široko-koalitični fronti prihajajo od zgoraj, od vodstev. Še nikoli nisem slišal podplačane medicinske sestre, ki dela po več zaporednih izmen, ali učiteljice, ki dela na enoletne pogodbe, zaradi česar med poletnimi počitnicami ni plačana in jo lahko kadarkoli odpustijo, reči, da moramo vsi v javnem sektorju strniti vrste v enotni fronti proti neoliberalizmu, saj vesta, da neoliberalizem ni fantomska pošast, ki nas ogroža od zunaj, temveč ravno osnovna logika delovanja vodstev bolnišnic, ravnateljstev, ministrstev.

Sistemska raven je miselna abstrakcija, ljuba nadebudnim tehnokratom, bodočim razdeljevalcem presežne vrednosti – izven tega ne obstaja nikjer drugje in drugače kot v družbeni praksi in se nikjer drugje tudi ne moremo boriti proti njej. (Katero številko moram poklicati, če želim govoriti s sistemsko ravnjo?) Tudi neoliberalizem, oziroma, natančneje, neoliberalne oblastne tehnologije, obstajajo le na tej ravni, le v praksah svojega izvajanja. Pri tem je povsem vseeno, ali gre za levičarsko skupino, ki, sledeč časovnicam, svoje projekte premetava med različnimi košaricami v konkurenčnem boju za projektno javno financiranje, vodenje visokotehnološkega podjetja, samoevalvacije v javni šoli ali izvajanje aktivne politike zaposlovanja v vladni agenciji. Zato tudi nobena točka, nobeno mesto boja nima vnaprej priviligiranega položaja in nobena kritika ne more biti preveč konkretna. Strnjevanje vrst je lahko le neroden poskus v praksi slediti tehnokratski optični iluziji sistemske ravni, ki izven tehnokratskih zamisli in načrtov družbenega upravljanja ne obstaja. “Ideja, da bi imeli tudi svobodni ljudje potrebo po nenehnem združevanju v gruče spada v mentalni svet parad, korakanja, mahanja z zastavami in nabuhlih govorov političnih voditeljev. Takšne metode obstajajo le, dokler mora družbe odnose med svojimi prisilnimi člani utrjevati na iracionalen način.”(Theodor Adorno, History and Freedom, Polity Press, Cambridge, 2008, str. 266.)

A pozivi k strnjevanju niso naivni, ne gre toliko za uresničevanje široke strategije in vodenje boja na sistemski ravni kot za govorna dejanja z oblastnimi učinki, tehnologije notranjega discipliniranja. V vsaki rundi strnjevanja vrst se notranje hierarhije razširjeno reproducirajo, bolj kot smo složni in enotni, manjša je moč tistih na dnu in večja tistih na vrhu organizacijskih hierarhij. Nesložnost, disruptivnost, nediscipliniranost je ravno moč podrejenih, zato voditelji vseh barv vedno poudarjajo pomen sloge in discipline. V slogi je moč – a čigava? Paranoidna ideološka projekcija zlih elit, vpričo katerih se moramo postrumniti, je vedno izgovor za pokvarjenost malih strategov; lahko bi bilo še slabše. In če ne želimo, da je še slabše, moramo ubogati. Kisel izkupiček strategij večnih bolnikov je manjše zlo – zlo, ki ga povzročajo, je vedno manjše od tistega, ki so ga sposobni nahalucinirati.

Leave a Reply

Your email address will not be published.