Uvodnik: Psihologija dela in organizacije

Čas je za spremembe?

Še nekaj časa nazaj sem resno razmišljala o študiju onkraj naših meja. Študij družbene, kognitivne in emocionalne nevroznanosti v Berlinu je bil izjemno mamljiv, šolnina majhna v primerjavi z nekaterimi ostalimi evropskimi univerzitetnimi središči, odprtost za novo izkušnjo pa še toliko večja. Moja želja je ob približevanju uradni prijavi na študij čedalje bolj pojenjala zaradi številnih dejavnikov, a vseeno je ostala skrita želja življenja v tujini. Na tem mestu se sprašujem, ali bi preprosto vzela absolventski staž, si naprtila nahrbtnik na svoja ramena in se naučila znajti v tujem, meni “nevarnem” okolju. Ali bi po študiju preprosto spakirala kovčke in se tebi-nič-meni-nič odpravila po svetu?

Bolj ko odraščam in bolj ko se moja študijska pot približuje h končnemu cilju, bolj razmišljam o ustaljeni življenjski poti: imeti zanesljivega partnerja, si ustvariti družinsko življenje, uspeti na lastni karierni poti in razvijati svoje poklicno poslanstvo. Vendar, ali to pomeni, da si ne želim sprememb, ki vodijo v sprejemanje lastnih tveganih odločitev? Bi kljub trenutni partnerski zvezi lahko vseeno odšla v tujino za potrebedoktorskega študija ali morebitnih poslovnih priložnosti? Ravno takšna in drugačna prespraševanja zagotavljajo in ohranjajo mojo lastno življenjsko vitalnost. To, da se mlad človek sprašuje o lastni prihodnosti, načrtih, spogleduje z različnimi alternativnimi možnostmi in eksperimentira ter se navdušuje nad potencialom, ki mu ga življenje, polno odločitev zagotavlja, je tisto, zaradi česar vemo, da je takšna oseba bolj ali manj pripravljena na spremembe. Pri vsem tem pa se zaveda nevarnosti in priložnosti, ki mu jih te lahko prinesejo. Sprejeti tveganje ne pomeni zgolj neodgovornega poče

tja in vlaganja v vse, kar je za takšno osebo novega. Ne. To pomeni le, da pretehtamo lastne možnosti in sprejmemo tisto odločitev za razvoj tako, da bomo zmanjšali tiste “nevarnosti”.

1356425464469514

 

 

 

 

 

 

 

Med slednje ta dani trenutek sodi selitev tudi onkraj naših meja. Ravno pretekli teden me je radijska novinarka povprašala, če nameravam kdaj oditi na tuje.  Odgovorila sem ji, da ja, pri čemer pa se nisem zavedala, kaj takšen odgovor lahko prinese za sabo. Bolj ko razmišljam o usklajevanju želje po stabilnem nadaljevanju življenjske poti in motiva po delu v tujini, bolj tehtam svoje možnosti. Podobno se dogaja tudi v organizacijskem okolju, kjer se zaposleni dnevno srečujejo z boljšimi ponudbami iz tujine ali pa jih njihovi nadrejeni želijo napotiti v drugo delovno-kulturno-družbeno okolje. Pred nami je naša prva študentska konferenca o psihološki podpori tistim, ki so napoteni na delo v tujino, kot tudi tistim, ki si tega želijo. Za mlade celo radi pravijo, da bežimo “z možgani vred”, pozabljajo pa, da imamo svoja življenjska ozadja, ljudi, bližnje, navade, stalnice in aktivnosti, ki predstavljajo za nas stabilno, varno in gotovo okolje tukaj doma.

tumblr_m02f3ssSHx1r3nyf9o1_500

 

 

 

 

 

 

 

Ne glede na to, ali se spremembe tičejo naših zasebnih ali poklicnih odločitev, so te vedno dobrodošle. Spreminjati se pomeni tudi biti proaktiven in imeti ves čas odprte oči za nove priložnosti. Tako kot nas spremembe obogatijo in naučijo nečesa novega v vsakdanjem življenju, nas te iste lahko tudi poklicno obogatijo in naredijo konkurenčne v poslovnem svetu. Vprašanje pa je le, koliko časa nas bo strah pred tem, da se zavoljo sprememb za nekaj trenutkov odmaknemo iz ustavljenih okvirjev in iz cone lastnega udobja, oviralo pri osebnostni in poklicni rasti.

Sanja Sever, urednica sklopa psihologija dela in organizacije

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.