PSIHOLOGIJA IN FILM: Opazovalec v krizni situaciji

Na primeru filma Do the right thing (V vročici noči) režiserja Spike Leeja bom poskušala pokazati, da je potrebno upoštevati širše družbene procese pri odločanju za pomoč, ne samo neposrednih kontekstualnih okoliščin. V psihologiji je namreč potrebno združiti pogled na individualne procese odločanja s  societalnim pogledom na razmerje moči, ki pomembno vpliva, ali bo pomoč izvedena in presega teorijo delovanja opazovalca v kriznih situacijah po petih korakih Latana in Darleya (1970) ¹, ki s tem postanejo nezadovoljivi za stvaren prikaz ravnanja v krizni situaciji.

Sinopsis filma

Dogajanje je postavljeno v črnsko sosesko Bedford-Stuyvesant v Brooklynu (NYC) v pozna osemdeseta prejšnjega stoletja. Celoten film se odvije v eni vroči soboti. Buggin’ Out se spre z lastnikom picerije Salom, ker na njegovi steni slavnih ni črncev. V skupnosti želi ogranizirati bojkot picerije, a se mu pridružita le Radio Raheem (fant, ki po soseski hodi s svojim prenosnim radiom) in Smiley (mentalno zaostal fant, ki prodaja slike Malcolma-X in Martina Luthra Kinga mlajšega). Ob koncu vročega dneva in stopnjevanja frustracij vkorakajo v picerijo in zahtevajo svoje. Sal jim ne dovoli in zahteva od Radio Raheema, naj ugasne radio. Prepir se stopnjuje in Sal ozmerja Raheema z »nigger« in mu v besu s kijem razbije radio. Raheem ga povleče čez pult in začne pretepati. Pretepu se pridružijo Buggin’ Out, Smiley in Salova sinova. Pretep se preseli na ulico, kjer ga opazi množica prebivalcev. Nekateri jih poskušijo ločiti, vendar jim ne uspe, drugi opazujejo in navijajo. Prihod policije sicer prekine pretep, vendar v agresivnem prijemu policaj zaduši Raheema. Opazovalci kričijo, naj ga izpusti, vendar je kmalu prepozno. Policaj to opazi in s kolegi odnese Raheema v policijski avto in odide. Množica začne psovati Sala in njegova sinova, njihov uslužbenec Mookie se iz njihove strani preseli v mesto opazovalca in po premisleku ležerno pristopi do kante za smeti in jo vrže v okno picerije. Množica se zakadi v lokal in ga popolnoma uniči, medtem Da Mayor odvleče Sala in sinova na varno. Drug dan Mookie pride po zadnjo plačo k Salu, ki opazuje propadlo picerijo.

Refleksija

Spike Lee je v filmu Do the right thing ustvaril kompleksne like in prikazal črnce kot ljudi, kar je v Hollywoodski filmski produkciji izjema. Večinoma so prikazani stereotipno, dehumanizirano, poredko se pojavljajo v glavnih vlogah, v stranskih pa služijo kot token black guy (v prostem prevodu: obvezni črnec), težko je tudi najti primer možnosti identifikacije. To odraža nespremenjeno stanje družbe, ki se s politično korektnostjo in podelitvijo oskarja filmu o sužnjih (Twelve years a slave, 2012) brani svoje rasistične podstati, v resnici pa splošno negativna slika črncev v medijih služi kot orodje represije. Rasizem je danes, tako kot je bil ob izidu filma, zastrt vladajočemu delu prebivalstva, ki se ne zanima za težave demoniziranih ras in kultur – rasno nasilje in policijska brutalnost sta stalnica življenja črncev v ZDA.  Če zanemarimo raso likov, izgubimo ključen moment filma in vidimo ljudi kot v pravično urejenem svetu, kjer je vsak sam odgovoren za svoje življenje. Belci (v večini) zgrešijo dejstvo, da gre za sistematične, ponavljajoče krivice, ki so odraz hegemonije bele rase nad črno.  Elise in Umoja (v McPhail, 1996) vidita Leejev afrocentrizem kot politizacijo oblastnih razmerij in jasno alternativno belskim režiserjem. V filmu se s portretnimi prikazi nestrpnosti s strani vseh etničnih skupin do drugih jasno kaže, da je afrocentrizem lahko tudi izključujoč, kar po M. L. McPhail (1996) ne prevprašuje ustaljenih ideoloških in epistemoloških praks in s tem izgubi svojo emancipatorno funkcijo. Ravno zaradi razlik med nami in drugimi, kjer do drugih kažemo odklonilen in lasten večvreden položaj, je težje zapopasti strukturno razsežnost rasizma nad črnci. Povedano drugače, zgolj zato, ker so mladi v filmu nestrpni do na novo priseljenega belca, to ne kaže »vzvratnega rasizma« (popularne, a zmotne opredelitve), kot bi mnogi na prvi pogled presodili, temveč njihov odziv na gentrifikacijo naselja.

Z enourno predstavitvijo likov, njihovih vsakdanjih opravil, medsebojnih vezi in interakcij je Lee omogočil, da na situacijo ne gledamo črno-belo. Ravno zaradi njihove kompleksnosti in realistične predstavitve teme, režiser ne moralizira in ponuja odgovorov kako ravnati prav, temveč to vprašanje pusti odprto za gledalca – opazovalca. Tekom vročega dneva se stopnjujejo frustracije prebivalcev in konstelacija dogodkov vodi v izbruh nasilja in eksplicitnega rasizma, ki je sicer latentno prisoten v družbi, temelječi na neenakosti.  Ravno dolgo časa stopnjujoča opresija je vodila do izbruha nasilja, ki bi se brez predhodnega narativnega okvirja zdelo nesmiselno.

Meta-opazovalec situacije – t.j. filmski gledalec, ki deluje kot opazovalec opazovalcev situacije in lahko presoja o njihovem ravnanju, je v tem primeru edinstvena pridobitev. S pregledom nad razvojem dogajanja in videnimi posledicami lahko poda lastno interpretacijo dogajanja. Prepoznavanje tem in motivov v filmu in dogodkih, ki so vodili k eskalaciji nasilja je pogojeno z rasno pripadnostjo (Cooper, 1998). Pomembnost dogodkov v filmu je odvisna od kulturne subjektivnosti opazovalca, ki pa ni ločena od samega filma – se medsebojno se prepletata. Kaj bodo opazovalci določili kot pomembno Fiske (v Cooper, 1998) pojasni kot vpliv historičnih in socialnih konstruktov na formacijo samega opazovalca, ki preko svoje specifične zgodovine in vplivnih diskurzov določa relevanco še pred ogledom filma. Rasizem in njegove posledice za belce in hispance nista bila pomembna, pomembno je bilo poškodovanje Salove lastnine, pri čemer so spregledali brutalen umor. Študija je pokazala razlike med percepcijo belcev in črncev na nivoju likov,  izbruhov,  rasizma in identifikacije, ki so konsistentno kazale, da belski gledalci zahtevajo razumevanje črncev, brez da bi sami pokazali vsaj malo razumevanja za njih – pričakujejo, da bodo oni sledili njim, sprejeli njihove vrednote, jih razumeli (Cooper, 1999).

Zaključek

Storiti pravo stvar determinira kontekst in dosegljive možnosti, kar pa ostaja znotraj širših družbenih procesov razredne, rasne in spolne hegemonije.  Pet korakov odločanja  (Latan in Darley, 1970) nezadovoljivo pojasni ravnanje oseb v vseh situacijah, saj je ravnanje pogojeno tudi s pripadnostjo določeni sferi, razredu, rasi (kjer deluje multiplikativno) in societalnim vplivom. Težko se postavimo na položaj ocenjevalca, ki določa, kateri stopnji je bilo zadoščeno in kateri ne, saj situacije niso tako strukturirane, niti jih taka označba ne določa v celoti, temveč podaja zgolj bežen obris možnih razlogov za pomoč ali odtegnitev pomoči, ki lahko izraža tudi pasivno nasilje (Ule, 2009). Gledalci filma prav tako niso imuni na diskurzivne prakse, ki so jim izpostavljeni, zato v situaciji lahko vidijo spopadanje z rasizmom ali pa zgolj povzročanje fizične škode. Razširitev poročila na družbo in njene vplive je nujna ravno zaradi kritične presoje, ali je po petem koraku nuditi pomoč sploh možnost in ali je ta možnost »the right thing«.

Literatura

Cooper, B. (1998). ‘The White-Black fault line’: Relevancy of race and racism in spectators’ experiences of Spike Lee’s Do the Right Thing. Howard Journal Of Communications, 9(3), 205-228. doi:10.1080/106461798246998

Cooper, J. (1999). What is the right thing? A self-psychological discussion of Spike Lee’s Do the Right Thing. Psychoanalytic Review, 86(3), 455-464.

Latane, B. in Darley, J. M. (1970). The unresponsive bystander: Why doesn’t he help?. New York: Appleton-Century- Crofts.

McPhail, M. L. (1996). Race and sex in Black and White: Essence and ideology in the Spike Lee discourse. Howard Journal Of Communications, 7(2), 127-138. doi:10.1080/10646179609361719

Ule, M. (2009). Socialna psihologija: Analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljna: FDV.